PIF – Podaj naprej

Danes je po slovenskih ustvarjalnih blogih na hitro zakrožila drobna igra pozornosti – Podaj naprej.

Poznate koncept? Jaz se ga držim že kakšnih 20 let, odkar sem se kot študentka kar čimvečkrat prilepila starejšim kolegom iz orkestra, ki so se ob nedeljah zvečer vozili iz rodnega Kopra v belo Ljubljano. Z vlakom je bila dooooooolga, pa še do Fužin je bilo treba potem priti. In vsakih 14 dni je bila potovalka neznansko težka, ker so bile v njej tudi rjuhe. 
Jaz sem se vozila torej študirat, oni pa večinoma že v službe, ki so omogočale tudi že avtomobile. Seveda sem ponudila svoj delež za bencin, ampak so me kar na hitro odpravili, da njim že ne bodo študentje brez dohodkov plačevali za bencin. Ko sem trmoglavila, da potem težko vprašam, če grem lahko zraven, ker se počutim dolžno, so pa rekli, da bom že jaz, ko bom imela svoj avto in dohodke, vozila mlajše kolege prav tako ob nedeljah zvečer v Ljubljano. In verjetno še marsikam. Natanko tako je tudi bilo. In tudi “naslednji generaciji” sem naložila enako: pay it forward.

Danes to izvajamo v družinskih krogih. Midva sva že stara starševska mačka in ker imava otroke že zelo dolgo, se natanko zavedava, da se ob novem dojenčku starši neznansko utrudijo. Če prideš na obisk in se hoče dete pestovati, potem pač to nalogo staršem za kakšne pol ure, morda uro odvzameš. In priznaš, da se natanko spomniš časa, ko si komaj še stal na nogah od neprespanosti in novosti, in si bil globoko nekje v sebi, da je vsaj pol ure za otroka navidez skrbel nekdo drug, ker si si v tem času nabral moči tudi za ves teden … ali pa je bil vsaj občutek tak. Tako bodo tudi oni, ko bodo že starševski mački (kar se faze “dojenček” tiče, na splošno te itak vsaki par dni mularija preseneti s kakšno novo), lahko mlajšim in bolj novopečenim staršem pomagali na enak način.

Ko je torej po ustvarjalnih blogih zjutraj zakrožila akcija “podaj naprej”, v katerih blogerke podarjajo majhno pozornost avtorjem prvih treh komentarjev na blogih, sem se razveselila, da še kdo deluje po tem konceptu. Torej: prvi trije, ki bodo pustili komentar na mojem blogu, dobijo enkrat do novega leta drobno darilce od mene, in se sočasno zaobljubijo, da bodo enako naredili na svojem blogu.

Svet se pa vrti [37]

Škarje za hitro rezanje zelenjave. In za snemanje low-budget grozljivk. www / vir
Ukrivljen les je lep. www / vir
Le en primerek iz množice, hmmm, ?nenavadnih? stolov na OpulentItems. www / vir
Ustvarjati se da seveda tudi s kovinami … www / vir
Za konec pa še skladovnica drv, ki sva jo videla pred kratkim na cesti čez Ljubelj (že na severni strani Alp).

My Obsession

Od kod ta strah?

Fant, sem se prestrašila.

Ko je Slovon peljal otroke v šolo, se mi je zdelo, da se nekaj premika za mojim hrbtom. Tam je pisalna miza velike otrokinje in je stena.

Maček - nak, je v kuhinji, ga spustim ven. Se usedem nazaj, spet nekaj slišim.

Hm, mogoče pa spet kaj električarji šarijo po kablih/ceveh (se je že zgodilo pred letom ali dvema), pa slišim premikanje žic v zidu. Grem pred hišo - nikogar. Se usedem nazaj, vse mirno.

Ko je Slovon prišel domov, sem ravno pospravljala nekaj gor po nadstropju. Pridem dol, se usedem za pisalno mizo in spet slišim nekaj ... tk tk tk ... tk tk tk.

Zašepetam: “A ti slišiš nekaj?”
“Ja, že prej, ko si bila gor, se mi je zdelo, da nekaj slišim, pa skozi enak zvok. A ga uspeš locirat.”
Jaz že trda od strahu šepetam: “Mislim, da je zdaj pod mojo nogo.”

Noge sem namreč dvignila naravnost predse in jih položila na tisti čudež za delat rezance iz pomembnih dokumentov. To je moj priljubljen položaj za prevajanje.

“Hm,” pravi Slovon, “mogoče se pa skuša šreder sam od sebe štartat.”

Huh, ok, verjetna razlaga, noge dol, stol odmaknem, potegne mašino ven, pogleda gumbe, dvigne "stroj" s "kante" in ga hitro spusti nazaj.

“Miš je notri.”
“Kaaaaj je notri, prosim?”
“Miš je in ne more po gladki steni ven splezat. S čim naj pokrijem, da ne bo skočila vame, ko bom kanto ven nesel?”

Šla sem po polivinil vrečko, da je kanto lahko pokril in odnesel ven.

Jaz se ne bojim miši. Zakaj me potem tako čudno stiska v želodcu? V čem je fora? Od kod ta primarni strah pred glodalci? Že lani, ko se je ena miška zatekla v spodnje nadstropje in sva jo lovila po vseh štengah in omarah in jo končno le spravila ven, sem bila totalično živčna. Zakaj?

Ikea Celovec

Danes sva izkoristila dejstvo, da imava oba po nekem čudnem naključju nekaj časa, pa sva skočila v novo Ikeo v Celovec. Najprej je bilo treba seveda najti navodila za dostop. Google Maps me še ni znal pripeljati do tja . Izkazalo se je, da je čisto enostavno. Greš čez Ljubelj, se pripelješ na obrobje Celovca in pri McDonaldsu zaviješ desno na Südring. Potem se voziš in voziš in se pelješ mimo Bauhausa in se še voziš in ko prideš do Kike, zaviješ desno. [Tam je, če se ne motim, celo ena tabla Ikea, ki kaže v pravo smer. Razen tega pa je s kažipoti bolj slaba – še najbolje je, če slediš tablam za Metro.] No, pri Kiki zaviješ desno in se voziš dalje, mimo Toys’R’Us in Obija. Potem pa prideš do ene zelo skrite puščice ‘Metro’, ki kaže desno, na eno čudno cestico, ki je videti, kot da te bo pripeljala na avtocesto za Graz. Pa ni tako, pripelje te do Metroja in tik zraven njega je Ikea. Točno ura in pol od Vrhnike z upoštevanjem hitrostnih omejitev. Če greš po tej poti, ne rabiš avstrijske vinjete! [Tu image navodila za Ikeo Villesse, če vas bo kdaj pot zanesla na zahod.] O Ikei ni vredno izgubljati besed, čisto klasična je. Porabila sva tri ure in pol (pa še kakšno bi, če se ne bi mudilo domov) in nabrala tole: Na desni je mljac mljac iz Ikea Foods – malo švedskih medenjakov, pa losos, lososov pate in pašteta iz surovih rib. In še nekaj malenkosti. Ugotovil sem, da sem totalno zaljubljen v Ikeino filozofijo “flat-pack everything”. Na zgornji sliki v spodnji vrsti bolj na levi (pod rdečim modelom za ledene srčke) sta recimo dve beli kartonasti škatli, spakirani na debelino 4 cm – pravzaprav komaj malce več, kot sta skupaj debela pokrova (ki nista zložena). Zgoraj levo so pa drug na drugem zložene 15 cm debele cevi iz penaste gume (zvakumirane na 2 cm) in sestavljive shranjevalne škatle (brez pokrova): Na tej sliki so v raznih stanjih sestavljenosti – od ploščate (spodaj) do sestavljene (desno zgoraj). Odpreš v pravo obliko, potegneš zadrgo in je. Dve majhni, dve veliki, dve srednji – pa še tri ogromne (30x35 cm) sva vzela. V oči mi je pa padlo še (v vrstnem redu fotografiranja): Svet, natisnjen na platno. Žal stane 150 €   Laponske? punčke. Namen neznan. Karnise in pripadajoča krama iz sistema Kvartal, s katerimi bova opremila pritličje. Ker niti približno nisva znala ugotoviti, koliko te krame rabiva, sva za začetek vzela en komplet, zdaj bova pa ugotovila, kaj vse nama še manjka. Karnise se da namreč sestavljati po dolžini (ena je dolga 140 cm) in pri nas jih bo definitivno treba sestavljat. [Takole je videti Kvartal pri nas.] Tole sicer ni ‘flat packing’, gre pa lepo skupaj z Ikeino filozofijo pakiranja   Zanimiva ideja izrezljanega vzorca, ki gre kar “čez” predale. Moram kdaj uporabit. V spodnji vrsti so tiste “ogromne” škatle, ki sem jih omenjal prej. V zgornji so pa še enkrat večje. Na vseh koncih štacune so kupi in kupi pliškov.        Seveda je bilo nujno treba kupit tudi nekaj slonov, pa magari v obliki servetkov.

Papirčkanje (9)

Po sončnem sprehodu (včerajšnjem, ja, nisem na drugem planetu) se kakšna ideja le zloži skupaj in prinese malo bleščic v sivino ponedeljkove megle, zaradi katere bi se človek najraje zložil pod odejo in počakal, da svet odbrzi mimo.

Tale se je zložila za eno gospo, ki je malo tudi moja in je zelo na angelčke. Upam, da bo tudi v njeno sobo z dobrimi željami prinesla malo sonca.

I hope that the lady that will receive this card will like her little angel with sparkling wings and that the buterfly will take her prayer wherever’s due.
I’m entering this card for Challenge 35 of CuteCardThursday and HighHopes Challenge #7, Something Sparkly.

Malo sem jezna na miceno okroglo štampiljko metuljčka, s katero sem delala podlago, ki mi je nekajkrat odtisnila tudi krogec okoli nje, moj ljubi Slovon pa je tudi prepozno prišel mimo, da bi mi diagnosticiral problem, tako da sem ga prepozno tudi odpravila. Rob štampiljke sem za naslednje uporabe preprosto odrezala s skalpelom. Preprosto – čim na to pomisliš.

In še “candyroll” ali “bombončkorola”:
Stamp of the week na Kadoodle stamps je prav simpatičen fant;
Agnes podarja kup dobrot za 10.000 zadetkov – congratulations on your hits! (10.nov);
Camillin blogcandy se izteče 10.nov – thanks for the chance with the candy;
Diane z bloga Pink Sunflower je zbrala papir, rožice, trak in še nekaj pripomočkov, ki jih bo podarila 11.nov – vintage paper, nice!
Craftstamper odpira blog in podarja štampiljkice – a new blog to add to the blog-roll, great (15.nov);
Elina je pripravila VELIKO bombončkov – SO MANY candies! (15.nov);
Frances podarja papir, trakce, brads, charms – wow! (16.nov);
A creative need podarja bombonček za 40.000 zadetkov – congratulations to you as well, 40k is a lot of hits! (17.nov);
Inky&Scrappy za svoj bombonček dobrote še zbira – candy candy all around, feels like Halloween all over again (17.nov);
Bombonček Strawbery fields, ki ga ureja Fiona, se izteče 18.nov – designer paper and ribbons and … a lovely stash, Fiona;
CarlzCards je pripravila toliko lepega za 3 dobitnike … soooo many pretty things! (29.nov).

Nakitkanje (2)

Vreme se pozna tudi pri delu z rokami. Roke nekaj bi, živčne so in nočejo biti pri miru, glava pa nič noče. In tako se kroglice nizajo skoraj brez razmišljanja, v glavi in na mizi so napol dokončane zamisli, ki jim manjka “tisto”, da bi se lahko udejanile. Kaj je “tisto”, vam ne bo znal povedati nihče, ki karkoli ustvarja.

Večerno lakiranje, sestavljanje, zjutraj ostanki:

 

Med ostanki so se znašle:

Za zadnjo Slovon pravi, da ne ve, ali mu je všeč, da je zelo “eksperimentalna”⁽¹⁾ in da mu verjetno ni všeč. Ali nekaj takega

 

⁽¹⁾ To bo verjetno najbolje, če razumem kot “ponesrečen poskus” in začnem še enkrat od začetka …