D-2 Mojstrana–Rateče–Mojstrana

V nedeljo se nama ni čepelo doma (otroci so šli za nekaj dni na morje), pa sva šla malo kolesarit. In ker je bilo svinjsko vroče, sva šla v hribe – ogledat si »kolesarsko avtocesto« od Mojstrane do Rateč, uradno poimenovano D-2. Parkirati se da v Mojstrani pri pošti, pod spodnjo postajo žičnice, pa na nekaj mestih ob cesti od žičnice do glavne ceste; večje parkirišče je urejeno na glavni cesti malo pred prvim odcepom za Mojstrano; lepo se da parkirati tudi v Dovju. Če boste s sabo vozili otroke, priporočam to zadnje parkirišče, ker se ravno pri njem začne kolesarska steza; od Mojstrane do tu je treba po cesti. Pot je krasna; dvosmerna kolesarska steza skoraj po celi dolžini, kjer pa ni, se pa vozi po cestah, kamor le občasno zaide kakšen avto. Edina izjema je prometni most v Gozdu Martuljku, ki pa ima na srečo pločnik. Priporočam, da glavne ceste sploh ne prečkate, temveč ob cesti odhodite tistih 100 m do križišča, kjer se D-2 spet umakne avtomobilom. Drugo leto bo že bolje – do februarja naj bi naredili nov kolesarski most. Pot gre ves čas ob Savi (a je večinoma ne vidiš), malo po gozdu (prijetna senca), malo po travnikih. Do Kranjske Gore se v 15 kilometrih vzpne za 150 metrov. Klanci so položni in jih bodo brez težav zmogli tudi otroci. Če bodo potrebovali počitek, se lahko usedete za mizice, ki so vsake toliko postavljene ob poti, ali pa obiščete počivališče z igrali, pijačo in sladoledom. Eno je kakih pet kilometrov za Mojstrano, drugo pa na začetku Kranjske Gore. V Kranjski Gori je treba prepeljati mesto. Pelješ se po coni za peščce, malo pa tudi po cestah. Nekaj pozornosti ne škodi, kakšne hude prometne nevarnosti pa ni. Nato pot nadaljuje pod spodnjo postajo sedežnice Vitranc proti Podkorenu. Tu se pelje po stari cesti Kranjska Gora – Rateče, po kateri pa se ne vozijo motorna vozila (razen mogoče kakšen lokalec, ki pa je že navajen, da je tam vse polno kolesarjev). Ob koncu Kranjske Gore je nekaj deset metrov cesta kar strma, potem pa spet postane lepo položna. Do Rateč nabereš še dodatnih 50 m višinske razlike. Pri Ratečah D-2 sicer zavije desno in se usmeri na glavno cesto, ker pa je naravnost tudi vodila lepa in nova kolesarska steza, sva se podala kar po njej in po kakšnem kilometru presenečeno ugotovila, da sva se znašla v Italiji, na kar sta naju opozorila samo obmejni kamen in spremenjena barva talnih oznak. Kolesarska steza se nadaljuje še naprej (in vse polno ljudi se je vozilo tam) in enkrat si morava ogledati, do kam pripelje. Na poti nazaj sva zavila še do Zelencev, izvira Save Dolinke, ker jaz tam nisem še nikoli bil (aj aj). Lepo, se splača, edino sprej proti komarjem imejte s sabo, ker jih je na milijone. Nazaj gre super, ves čas navzdol in je treba čisto malo poganjat. Vseeno pa je bilo vroče in sva se v Dovjem ustavila ter dvakrat skočila v Savo. Prav prijetno je bilo, čeprav je bila ledena. Potem sva se pa malo po avtocesti, malo po stari cesti odpeljala domov. Spotoma sva si ogledala še staro mestno jedro Radovljice (kjer še nisva bila) in sva si pri Avguštinu privoščila odlične zrezke z omako iz svežih jurčkov in domač čebulni kruh. Njama! Slike so tokrat na Picasi, ker jih je malce več, za ogled pa kliknite na zadnjo sliko spodaj.

Yesterday K and me went on a very nice bicycle trip from Mojstrana to Rateče. Weather was hot, water was cold, ride was beautiful.