Po dolgem času smo se spet odpravili gledat in poslušat padajočo vodo. Tokrat smo končali čisto blizu doma, v soteski Pekel ob Borovnici. Bilo je lepo, kot vedno.
Koliko je slapov Borovniščice v tej soteski, ne ve nihče. Še table in kažipoti ob poti se občasno ne skladajo. Da ne omenjam višin slapov; v raznih virih je tudi do nekaj metrov razlik.
Vode je bilo dovolj, zato so bili lepo opazni tudi razni pritoki. Pa tudi slapovi na glavnem toku, ki so premajhni, da bi si prislužili tablo in oznako na zemljevidu, so bili prav lepi.
Prvi slap ima 4 ali 5 metrov višine, odvisno od tega, katerim podatkom zaupaš.
Drugi slap se sramežljivo prikaže izza skale. Šele, ko se mu dovolj približaš, si ga lahko ogledaš v celi krasoti. 11 ali 16 metrov, kdo bi vedel. Ni pomembno.
Do tretjega slapu se je treba že potruditi in preplezati ozke in strme stopnice. Ker pa gre za 18-metrskega lepotca, se splača. Pa še miza s klopco je tam.
Če hočeš videti tretji slap v celoti, se moraš podati navzgor, po ozkih stopnicah in strmih lestvah. Za konec pa je treba premagati še skalo, v katero je zabitih nekaj klinov. Nič težkega, je pa treba biti pazljiv. Do dna je daleč.
Nad tretjim slapom nas je pričakal kažipot, ki nas je malce razočaral. Otroci so bili utrujeni, hladno je bilo (v sotesko popoldne ne sveti sonce) in pozno, zato smo se četrtemu in petemu slapu odrekli. Vseeno pa smo naredili še nekaj deset metrov do Borovniščice in si ogledali še nekaj slapičev.
Za konec pa še malo flore, opažene ob poti. Favna je tokrat neostra (res je bilo zelo temno), zato je ne bom kazal.
Orientacija:
---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]
