31. avgust 2009

Zadar, A/V

Če počitnikuješ v okolici Zadra, potem se ga vsekakor splača obiskat popoldne. Najprej obiščeš zvonik katedrale sv. Stošije in si ogledaš Zadar z višine, potem se po glavni ulici odpraviš do ostankov obzidaj, obiščeš Pet vodnjakov, greš do mestnih vrat (v obzidju), mogoče zaviješ čez tržnico, potem se pa podaš med stojnice (in ignoriraš kupe kitajske krame), si kupiš pečeno koruzo ali/in palačinke ali/in sladoled, se pustiš porisat s kano in se, ko se stemni, odpraviš na obalo. Tam poiščeš Orglice (slike, lokacija) in se za kakšne pol ure usedeš in uživaš.

Orglice so pravzaprav vetrne piščali, pri katerih veter nadomeščajo valovi, ki potiskajo zrak v sistem piščali. Vse skupaj je veliko, hja, blizu 100 metrov, in oblikovano ko fine dolge stopnice, na katerih se prav prijetno sedi. Zvok je ponavljajoč, a vedno drugačen, le nekaj tonov, ki te hitro umirijo, tako da samo še poslušaš in počivaš. Kar prisluhnite sami.

 

Le malo naprej od Orglic proti punti (pravzaprav čisto na koncu rta) pa je postavljen Pozdrav soncu (slike), velika okrogla površina, pokrita s steklom, pod katerim se skriva množica svetlobnih segmentov, ki lahko prikazujejo mnogo različnih barv (pravzaprav je v vsakem koščku nekaj LEDic raznih barv, ki jih lahko prižigajo v poljubnih kombinacijah). Podnevi zadeva miruje in je pretežno nezanimiva, ponoči pa eksplodira v množico barv in vzorcev, v kateri še najbolj uživajo najmlajši.

Potem pa »domov«, karkoli to tisti trenutek pomeni. Če prebivaš na otoku, potem se ti splača tempirati obisk Orglic in Pozdrava soncu, tako da ne zamudiš trajekta. Ponoči vozijo bolj poredko.

30. avgust 2009

Utrinki z dopusta

Simon in Sonja na vodnjaku
Zadar, »Pet bunara«

sv. Donat in zvonik
Cerkev sv. Donata in zvonik katedrale sv. Stošije

zvon
Zvon v zgornjem zvoniku

sv. Donat
Cerkev sv. Donata, pogled z zvonika

marina
Marina

turisti
Turisti

Zadar
Zadar, glavna ulica

fotograf
Navdušeni fotograf

bonsaj
Bonsaj na obzidju trdnjave sv. Mihovila

sv. Mihovil
Ostanki trdnjave

gojišča tun
Gojišča tun

ladjedelnica
Raketna baza? Ne, ladjedelnica!

Iž in Dugi otok
Iž in Dugi otok

kamen in roža
Detajl s plaže

29. avgust 2009

Morski minimalizem

[Ponavljam objavo, ker sem jo prvič večpogledno zamočil – ena slika je manjkala, povečave pa so bile čisto premajhne. Upam, da zdaj nisem česa drugega pokvaril.]

Letos najprej dober teden sploh nisem fotografiral. Prvi dan, ko je bilo slabo vreme in smo se sprehajali po Kukljici (drugi dan? takrat enkrat na začetku, pač) sem bil brez fotke, pa sem si tako zameril, da nekaj časa sploh nisem gledal okoli. Zadnjih nekaj dni pa sem bil spočit in sem malo več pofotkal.

Pa še potem me je nekaj vleklo v minimalizem. Pri obdelavi slik pa še bolj – cel kup jih je končal v filmskem širokokotnem formatu (razmerje stranic 2,39 proti 1). Če so kaj vredne, ne vem. Povejte. Meni so všeč.

Bolj »klasične« fotografije pa bom objavil v naslednjem prispevku.

galeb wide
jahta brzi v zaliv wide

klobuk wide

galeb ČB wide

lišaj na skali wide
skala ČB wide
zahod wide
jadrnica ČB
vzorec na kamnu wide
trajekt wide
tunel wide
srečanje avtomobilov wide
---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

28. avgust 2009

Koreno nad Horjulom

Prejšnjo nedeljo sem se že toliko odpočil od dopusta, da sem si privoščil kolesarski izlet. Pravzaprav smo naredili to v dveh izmenah – najprej sva se jaz in M. odpeljala na Koreno nad Horjulom, potem pa so punce naredile en bolj ravninski krog po okolici Vrhnike. Tamali otroci so se pa zabavali doma in jih skoraj ni bilo treba pazit. In vsi smo se imeli fino.

Koreno je vas na enem takem luštnem grebenu severno od Horjula. Ko se pelješ po avtocesti mimo Drenovega griča pogledaš na sever in za prvim nizkim grebenčkom, poraščenim z drevesi, vidiš drugega, ki ima na vrhu ne drevesa, temveč travo. Jako nenavadno za Slovenijo. V travi so hiške, na vrhu pa cerkvica. (No, to pa ni nenavadno za naše kraje.)

cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Tura je iz Vrhnike do Horjula pretežno ravninska, z manjšim vzponom nad Ligojno (ene 80 metrov višinske razlike), v Horjulu pa postane pot zelo strma. Najbolj strma je na začetku – tako je vsaj videti po grafikonu višine in tudi pri spustu je bil občutek tak. Priporočam da začnete turo kjerkoli, samo v Horjulu ne. Do tja je treba priti že spodobno ogret.

Horjul - Koreno
povezava na posnetek poti na GPSies.com

Vrhnika - Koreno - višinski profil

Vzpona je bilo vse skupaj skoraj 500 metrov (višinske razlike je dobrih 400), tudi po zaslugi tega, da sva na vrhu malo zašla in sva se na neoznačenem križiču odpravila levo, gledat ovce (ker drugega na koncu ceste ni bilo).

ovce

Najina pot je verjetno najbolj pogosto izbran kolesarski dostop na Koreno, zagotovo pa ni edini. Naslednjič bom šel gor iz Zaklanca, dol pa čez Samotorico. Glede na izohipse bo spust zelo zanimiv Winking

Razgled iz vrha je krasen, še posebej na južno, Horjulsko stran in naprej na Vrhniko ter barje. Žal je bilo ob desetih še zelo oblačno, zato nisem kaj dosti fotografiral.

pogled v dolino
Polja med Horjulom in Vrzdencom.

Vrh in Horjul
Pogled na Vrh (kucelj na levi) in Horjul

18 360 panorama z razgledne točke
360-stopinjska panorama, posneta na vrhu (in na trenutke bolj bedno zmontirana, se opravičujem)

Pa še tale je nastala kar med vožnjo – da boste videli, kako se fjakam naokoli.

03 elektronsko kolesarstvo

Na desni je Emica oziroma Garmino eTrex Summit HC. Fina zverinica – je sicer namenjen pohodništvu, a se zna obnašati kot odličen kolesarski števec, pa še višinomer ima.

Levo od nje je moja nova Sigma, ki pazi na to, da se po klancih ne prešponam. [Je rekel doktor: »Dajte pazit na utrip, niste več mladi.«] Tokrat sem se poskušal držat pod 150, pa je na bolj strmih klancih vseeno šlo bolj okoli 155, na našem domačem (ki je še vedno najbolj svinjski od vseh) pa na 160. Vseeno pa sem bil po koncu ture bistveno bolj spočit, kot sem običajno po takšnih podvigih, ko vozim toliko, kolikor zdržijo pljuča in noge.

A tisto na levi? To je pa zvonec. Amsterdamski.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

27. avgust 2009

Svet se pa vrti [73]

No, pa sem končno nazaj. Računalnik je poflikan, softver reinstaliran, jaz spočit. En kup fotk in poročil z morja še pride na vrsto – ko bom uspel sprocesirati slike.

Flat-pack roboti!

www / vir
Metabots
»Trgaj, prepogni, razreži« – oziroma knjiga za vse, ki radi uničujete knjige. Ali pa vsaj uživate ob izdelkih iz papirja.

Na Design Milk bodo podelili en izvod. Prijavite se. Če jo bo kdo slučajno zadel, naj mi jo posodi za prebrat.

www / vir
Paper: Tear, Fold, Rip, Crease, Cut
10000 slamic = naslanjač

www / vir
Clutch Chair
Dva stola v enem. Tjaša, to bi bilo nekaj za ex-tvoj golobnjak Winking

www / vir
inside-out

26. avgust 2009

Bolšoj teater

Sinoči sem nepričakovano šla gledat Jevgenija Onjegina v izvedbi Bolšoj teatra v CD-ju. Prijatelj je imel karto viška in zaboga se ni spomnil nikogar, ki bi hotel v opero. Še dobro, da se je spomnil name, čisto res. Bolšoj teater je vsekakor nekaj, kar je treba 1x v lajfu doživet. Na licu mesta bi bilo bolje, a tudi Gallusova dvorana ni od muh. Prijateljeva mama se je pritoževala, da ji je bila prejšnja, bolj klasična postavitev bolj všeč, pa da kakšne moderne obleke, pa kako minimalistična scena - no, meni je bilo pa to vse res res dobro, da o kristalnem lestencu z vsaj 5m premera v drugem, s škrlatom zaznamovanem delu, niti ne govorimo.

Peli so božansko, sploh Tatjana, glasovno mi je bil še najmanj všeč Onjegin, ampak to je pač stvar osebnega okusa. Mi je bil pa zato toliko bolj všeč glas Aleksandra Naumenka v vlogi kneza Gremina. Dirigent me je navdušil - celo opero je dirigiral na pamet. In partitura je bila z mojega balkona levo videti debela dobre 4cm. Cukr.

Špasno se mi zdi, takole v operi sem nenadoma ugotovila, da je Puškinovo klasično delo Jevgenij Onjegin en čisto navaden ljubič. Danes bi ga izdali kot plažno branje pred dopustniško sezono, v žepni izdaji. Glede na obilje ruske patetike v verzih se mogoče še prodajal ne bi prav preveč.

V operi nisem bila že tako dolgo, da sploh nisem vedela, da jih podnaslavljajo. Oziroma nadnaslavljajo, no, zgoraj na vrhu je en kos platna, na katerega projicirajo prevod. Sinoči v slovenščini in v angleščini, so računali na toliko tujih gostov? Po registracijah v garaži ni bilo take sile.

Stran v dnevniku pa še ni narejena, moram delat. Mogoče popoldne, čeprav moj križ še danes ugovarja, ker je 3h sedel na neudobnih stolih v CD-ju. Ma šmir, po 3h je vsak stol neudoben.

20. avgust 2009

Ustvarjanje in dnevnikovanje na dopustu (4)

Tisti dopustniški dan, ko sem še skrbela za svoje poslovanje in se posledično morala prikopati do mejla, sem med sporočili našla tudi eno od McCrafty, ki mi je poslala tale link. McCrafty namreč ve, da je naša punca usekana na sove. In ker smo na dopustu imeli s sabo tudi nekaj metrov bele najlonske vrvice (ribiške, ne za ustvarjanje sploh!), sva s Sončo sovico tudi zvozlali. Dovolj velikih perlic za oči sicer nisva imeli, zato ima za očke zavozlano elastikico za kitke, malo jo postrani nese, malo se je najlonska vrvica razpletala, noge bi lahko bile krajše, kljun pa manjši, ampak je prav cart, sploh s tisto vejico oljke, na kateri sedi. Na pareo in modrc se prav fensi nosi. Zdaj gre pa menda v zbirko na steno.

sovica

We made this little macrame owl during our vacation from a couple of yards of multipurpose naylon cord. It’s a bit skewed and improvised and a first in every way, the next one will be made of a more suitable material and will be more evenly knotted. I pinned it on the bed while tying the knots and being this my 1st ever macrame knotting I had to struggle with the instructions a bit.

19. avgust 2009

Ustvarjanje in dnevnikovanje na dopustu (3)

Kdor je bil na Ugljanu, je morda opazil, da je ponudba kakšnih kakovostnejših razglednic precej uborne sorte. Prvo leto še najdeš eno ali dve, na kateri celo piše Lukoran, drugo leto vzameš take na otok, tretje leto so razglednice skoraj mučenje in jih pošlješ zadnji dan … saj poznate, ne? Letos sem se temu hotela izogniti, zato sem vzela s sabo pokec belih razglednic akvarelnega papirja. Tile od papirnice Radeče so zelo kakovostni. Akvarelov sicer ne znamo delati, znamo pa delati ozadja in kolaže, ne? Nekaj ozadij sem napackala že doma v dneh pred odhodom. No, pravzaprav sem “čistila” čopiče in palete vanje, ampak to je pri raznih LL načinih približno enako, hihi.

“K sreči” je bilo eno dopoldne vreme bolj slabo, celo deževalo je, pa sem po kuhinjski mizi razvlekla ustvarjalni material in smo se zabavali. Tudi Slovon, ja. Nastalo je devet zelo različnih razglednic:

P1080585

Slovon se je najbolj zabaval na zadnjih straneh in je krasil klicaje (pisala jih je Sonča):

P1080584  P1080596  P1080588
 P1080599  P1080590  P1080592
P1080598 P1080586  P1080594

We went to a Croatian island with a poor choice of postcards and it wasn’t our first time there. So we made the postcards ourselves. It was a fun morning even if it was raining.

reklame