Evkaliptovci

Torek. Danes sem se potepal malo bolj naokoli.

Tuesday. Today I made a longer trip.

Najprej z vlakom v Mordialloc, kjer sem si ogledal obalo in morje. Samo ogledal, ker je bilo oblačno in deževno in nikakvo.

First I took a train to Mordialloc to see the beach and see. The weather was grey and sad.

Potem smo se peljali v Belgrave, kjer sem si ogledal prostovoljno gasilsko postajo.

Then we went with car to Belgrave where I visited the voluntary fire brigade.

Potem pa smo se odpravili v park Dandenong Ranges, kjer imajo papige, drevesno praprot in evkaliptuse - Eucalyptus Regnans, najvišja drevesa na svetu.

The we visited the Dandenon Range National Park to see parrots, tree fern and eucalyptus regnans – the highest trees on the planet.

Za konec pa sem si ogledal še njihovo parno lokomotivo. Potem sem se odpeljal nazaj v Melbourne in zdaj vam pišem to sporočilo …

To top the day we walked to the Smoking Billy, a working steam train. And now I’m back in Melbourne writing this post …

Mesto potopljenih koles [10]

Še zadnjič se javljam z amsterdamsko temo, tokrat z obdelano fotografijo. Od vseh amsterdamskih fotk mi je bila najbolj všeč nočna fotografija prodajalne svetil …

… ki sem jo po precej dolgem eksperimentiranju predelal v tole:

Krasna slika, pardon me to say that, škoda samo, da Lumix preveč kompresira slike (in da ne pozna RAW formata) pa se je precej detajlov izgubilo.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

Mesto potopljenih koles [9]

Na Korte Leidse Dwarsstraat je en fin kafič, ki se kliče Café de Spuyt, v katerem imajo ene petdeset vrst belgijskega piva (brez pretiravanja, raje kakšno več) in dobrih deset Amsterdamskih. Priporočam. Dostop je trivialen, na Leidseplein (do tja te spravi vsak turistični vodič, pa tudi tramvaji 1, 2 in 5 če štartaš na Cetrallu) poiščeš Burger King, potem se pa po odpraviš po ulici, ki se tam odcepi od trga. Hodiš kaki dve minuti in malce zatem, ko zmanjka turistov, si pri kafiču. Gazda je faca in z veseljem priporoči pivo glede na tvoje preference.

[Hvala našemu ex-državljanu G. za lokacijo. JureF, pozdravi so ti vrnjeni.]

Mesto potopljenih koles [8]

Še jih je! Te sem našel med Leidseplainom in Damom.

Mesto potopljenih koles [7]

Tile stojijo pred Westerkerk …

 

… ostanek pa sem pofotkal nekaj ur kasneje, ko smo odpeškali od De Reigerja do Centraala. Nekje na glavni ulici – tisti ki pelje od Centraala do Dama. Kakorkoli se ji že reče.

Mesto potopljenih koles [6]

Pa smo končno šli v De Reigerja*. Highlight vsakega obiska Amsterdama, vam rečem. Nekateri so se sicer odločili za mečarico z rakci …

 

… ampak staro jedro družbe je vztrajalo pri školjkah. Klapavice v zelenjavno-vinski omaki. Nebesa. Fotke prej ni. Ni bilo časa. Je samo fotka potem.

Vse je bilo treba pojest. Tudi juhco.

Čez školjke sem si privoščil »Mojito desert«. »Like a Mojito, but frozen,« je pojasnila natakarca. In res je bilo tako. Jako mentasto. In jako dobro.

Potem je bilo seveda treba peš do Centraala. Če ne drugega zato, da se pivo in pivo in posladek in Southern Comfort [a da ga še nisem omenjal? je pač pasal čez vse skupaj] malo razkadijo … Pa sem spotoma posnel Westkerk [wonky ni zaradi pijače, ampak zato ker sem odložil fotko na zelo postrani posneto mizo; osvetlitveni čas je bil namreč ene pet sekund] …

… in prometni znak, ki prepoveduje parkiranje čolnom (hm, tole bo treba malo posvetlit).

V metroju pa sem ujel še zanimivo slikarijo.

 

* De Reuger, Neuwe Leliestraat 34; večerjo strežejo od 18h do 22:30, rezervacij ni – prideš in čakaš.

Mesto potopljenih koles [3]

S sprehoda od Leidsepleina do Centraala. [Je bilo treba malo predelat obilno indonezijsko večerjo.]

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

Mesto potopljenih koles [2]

Posneto včeraj, pred opero.

 

 

 

Mesto potopljenih koles [1]

Potem ko cel dan stojimo na sejmišču, gremo običajno še skupaj na večerjo in na potep po mestu. Danes pa smo se kar nekako porazgubili. Šefi so morali ven s poslovnimi partnerji, nekaj sodelavcev je utrujenih obležalo v hotelu, nekateri so šli po svojih poteh in tako sem na koncu sam ostal v sobi. Še kolega ex-Slovenec, ki trenutno bivakira v mestu z nadmorsko višino < 0, je bil danes zaseden (z drugim žurom). Potem sem pa malo visel na internetu in Skype-klepetal s familijo in ker se nisem mogel odločiti, kaj naj počnem (če sploh kaj), mi je draga rekla: »Pejd na en burger al pa malo fotografirat.« In ker jo ubogam, kadar kaj pametnega pove, sem to tudi naredil. Oboje.

Po presneto dobrem double-cheese-double-bacon Whooperju sem si vzel dobro uro za nočni Amsterdam. Brez stojala, brez pripomočkov, samo fotka in naravni nasloni. No, včasih sem med »naravne« naslone uvrstil tudi svojo nogo. Fotke so popolnoma neobdelane (na prenosniku nima nič tovrstne krame) in zaradi neuporabe stativa visijo levo in desno, a imajo vseeno svoj šarm. Mogoče bom tudi po vrnitvi domov pustil kar neobdelane.

Potem sem se odpravil še na obvezni krog po centru – do Dama, gor in dol skozi rdečo četrt [nekam slabo gre biznis letos; prav nič dosti deklet ni bilo zasedenih; turistov pa vse polno] in v Slainte na pint rdečega Murphyja. Pa na metro in nazaj v hotel. In ker se jim je včeraj sesul internet in so ga popravili samo na pol [internet dela, sistem plačevanja pa ne in pridem v svet čisto zastonj] zdaj še malo visim na liniji in pošiljam slikice vam …

Če bi imel stativo in resno fotko, bi si vzel kakšno uro časa in zgornje balkončke&baldahinčke poustvaril v črnobelem. Neverjetno fotogenični so bili. Tole je samo beden približek.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]