Na mizi v sredo (On my desk on Wednesday) 16

Na moji mizi je zmešnjava. Ustvarjanje? Mhm, cca 5 minut na dan mi pa uspe narediti poteg ali dva s čopičem ali svinčnikom. Zmešnjava. Tudi v moji glavi.

My art desk is a mess. My head is getting pretty messy as well.

Odprto pismo Frišni Poloni

Draga Polona,

Tisto vsekakor ni marmelada. Tisto tudi kompot ni. Ampak to naj te ne razočara; tisto je popolnoma super in fantastično in odlično in sploh.

Obnese se v fake quickie štrudlu, sploh če Tisto zgostiš z mletimi lešniki in makom.

Zamešano v jogurt me Tisto prijetno osveži.

Na vaflje namazano (natočeno, pravzaprav) Tisto je pa prava poslastica.

Tako da, draga Polona, kar še naredi kakšen kozarec Tistega.

Tvoj Slovon

Na visokih obratih

Danes (četrtek, petek) me je na obrate navilo ena sicer čisto prijazno dekle iz VB. Za eno agencijo sem včasih delala veliko prevodov, potem so se njihovi roki za oddajo vedno bolj krajšali (v smislu od 12h do 18h namesto za drugi dan, jaz pa imam ob popoldnevih vedno več družinskih obveznosti), za določene zadeve z računalniškega področja sem bila malo preveč tečna, vedno znova sem hotela, da se postavljajo končni stranki zahteve po upoštevanju vedno bolj normativne terminologije v informatiki, začeli so združevati plačevanje faktur za več mesecev v plačila na četrtletje, pa še funtu je vrednost padla.

Ampak prejšnji teden sem bila strašno vesela, zanje sem delala en editing in so bili tako zelo zadovoljni, da sem dobila v “svojo kartoteko” posebno opombo, da sem delo opravila dobro. In sem bila zelo zadovoljna sama s sabo, kako ne bi bila, če te pa nekdo pohvali?

Pa je prišel včeraj mejl. V tem mejlu je pisalo nekako takole: glede na tvoje zadnje dobro opravljeno delo, ne, moram reči, veš, mi ti zadnje čase ne pošiljamo več toliko stvari, ker imaš previsoke tarife za editing in proofreading (njihovi proofreadingi so PITA, ker moraš gledat postavljen PDF za ŠKATLO!! teksti so pa v vse mogoče smeri in na vseh mogočih koncih; predstavljajte si PDF, ki mora biti na velikosti 20%, če hočeš videt na 17” zaslonu celo škatlo) in pravi, kaj ne bi ti lahko malo spustila cene, da ti lahko pošljemo več dela.

Gledam jaz tole, kar piše, pravim, Slovon, a lahko prebereš, ker nisem prepričana, da sem prav razumela. Pa se začne smejat, da če so normalni, se pravi, da sem prav razumela.

Menda sem eno uro sestavljala odgovor, da bi bil vsaj približno diplomatski (poudarek na približno). Povedala sem, da sem zadnje čase tako ali tako le redko sprejela njihovo ponudbo, sploh za prevajanje, ker so roki prekratki in ker je s padcem funta njihova absolutno najnižja tarifa, ki jo imam za katerokoli stranko. In morala sem napisati, da jaz tole njeno sporočilo berem, kot da je prišla v fino francosko restavracijo, se dobro najedla, zahtevala pa račun, kakršnega bi dobila, če bi šla na fish&chips?

V hipu mi je na misel prišel tale video, ki smo ga s prevajalci gledali kakšen mesec nazaj:

Dobila sem odgovor, da saj pravzaprav razume, ampak da tako bi mi oni lahko dali več dela.
Dekle moje zlato, to pomeni, da bom več delala, da bom zaslužila enako. Kdo pa to rabi? Če takole popustim, se moje poslovanje spremeni v spiralo, ki strmo pikira proti dnu.

Odgovorila sem, da saj imajo itak večino časa prekratke roke, da bi jih jaz lahko sprejela. In dobila odgovor, da to ni zaradi njih, ampak zaradi njihovih strank, ki so strašno slabo organizirane in potrebujejo vse takoj, čeprav še par dni vnaprej ne vedo, katere dokumente bodo potrebovali prevedene. Tukaj sem pa morala, res morala povedati, da seveda vem, da niso oni krivi, oziroma so krivi samo v toliko, da so svoje stranke razvadili do amena.
Vsakega stalnega naročnika se da toliko vzgojiti, da ti zaradi njega ni treba izgubljati živcev in zdravja. Če daš stranki vedeti, da mora prevode dostaviti v smiselnem roku, saj sicer ne bodo mogli biti prevedeni do roka in jih boš zaradi fizičnih nezmožnosti preprosto oddal po izteku roka, se ji bo to zgodilo 1x, 2x, tretjič pa ne več – če premore količkaj zdrave pameti.
Zakaj pa obstajajo opomniki in računalniki in mobiteli in vse? Zato, ker je preveč stvari, na katere bi moral ves čas misliti. Hudiča, jaz imam drobno poslovanje z omejenim naborom nalog, pa rabim cel sistem, ki je sicer nastajal par let, ampak vključuje 5 programov in ornk drevesno strukturo dejavnosti. Ali tako, ali pa rit ne ve, kaj glava dela. In če rit ne ve, kaj glava dela, se kaj hitro začneš igrati z neobstoječim poslom ali denarjem.
In sploh, zakaj bi moral končni člen, se pravi prevajalec, reševati tuje neorganizirane riti? To je navadna potuha, to je natanko to, na kar starši pri vzgoji neizkušenih tri-do-šestletnikov najbolj pazimo. Ali pa norih najstnic, ki te kličejo iz šole, če prineseš domačo nalogo, ker jo je pozabila na mizi. A smo nori? Dobi cvek, boš vedela za naslednjič. Kdo ti bo prinesel pozabljeno predstavitev v službo čez 20 let?
Da niti ne načnemo teme “mami mora delat cel vikend, pustite jo pri miru”. Ja, halo, a moji otroci so manj vredni od otrok enega menedžerja v veliki firmi, ki svojega posla ne zna dobro menedžerirat? No way!
Saj ne vem, ali se toleranca do takih neumnosti z leti zmanjšuje, ampak moja začenja že zdaj limitirati proti ničli.

V glavnem, vse skupaj bi lahko povzeli s stavkom: ej, ti dobro delaš, dej delaj za manj, da si bomo lahko mi privoščili.
Na tole imam jaz samo en komentar: pejt ti malo na obisk tja, kamor sonce ne posije.
Pa saj ti to znaš, ti boš to z levo roko, ni treba, da ti tok plačamo, k boš hitr fertik.
A? Prosim?

Nekaj sklepov in zaključkov: moje cene morajo bit take, da jaz lahko od njih živim in uživam v delu. Če so prenizke, da od njih živim, ne uživam v delu in delo opravim slabo. Ergo, če spustim ceno, bo moje delo slabše - kdo to rabi? Jaz ne, oni mi pa tudi ne bodo v svoje kartoteke več zvezdic za pridnost pisali. Saj je čisto preprosta matematika. Recimo, da za normalen lajf rabiš X€ na mesec in jih pač moraš zaslužit. Če plačajo malo, moraš vzeti več dela, bolj hitet, se ne posvečat podrobnostim, ne smeš bit natančen in opravit potrebnega raziskovalnega dela, ker zanj nimaš časa. Posledica: oddaš trumo zmazkov, pa ne po svoji krivdi.

In kje je tu profesionalnost? To ni nekaj za na kruh namazat!
In kje je tu dobro ime za nadaljnje življenje? Kiss it good-bye!

Halo, jaz živim od dobrega imena, ki je posledica mojega dobrega dela. Moje ime ima morda ta hip v prevajalstvu svoje malo mestece. A kaj mi to pomaga, če naročniki ali kolegi vidijo, kako sem nekaj zajebala? Moje ime ima pet črk, madeži ga zelo hitro prekrijejo. Ime imam samo eno.

Morda nisem poceni, pa je tudi to nekaj, kar ljudem da vedet, da nisi en pigzigmar. Tistim, ki jih zanima. Za take, ki jih ne zanima, pa nočem delat. So preveč pigzigmarji oni, da bi bili referenca zame.

Jaz moram od svojega dela živet do smrti, ker če kdo ne bo, zame zagotovo ne bo poskrbela tale država.

Tako.

 

(P.s. Nekaj stavkov se je oblikovalo v debati z VŽ, v kateri sva ena drugo prepričevali, da imava midve prav in da je svet vedno bolj nor, tale zapis je tudi posledica debate z njo, zato se je v njem znašel tudi kakšen njen stavek.)

Dobra stara analogija

Danes sva se šla potepat po Celju, potem sva pa skočila še na celjski grad. Tako uživaško, brez otrok. In jaz sem, tako uživaško, vzel s sabo stari dobri analogni Canon 50E, aparat, ki ga nisem uporabljal vsaj že kakšno leto, če ne dve. (Delno posnet film je bil v njem, pa nimam pojma, kaj je na njem. Ko bo razvit, se bom morda spomnil, kdaj je to bilo. :) )

Prav drugače je bilo v roke spet vzeti analogni apart. Najprej me je presenetilo razmerje slike 3:2, ki ga sploh nisem več navajen. Na digitalcu pretežno stiskam 4:3, če že grem v bolj panoramska razmerja, pa fotografiram v 16:9. 3:2 je nekako zapostavljen. Pa je prav lep format.

Še preden sem naredil prvi posnetek, me je spreletelo še nekaj – da lahko sprožilec pritisnem samo 36-krat (no, pa še 18-krat na filmu, ki je bil trenutno v fotoaparatu). Presneto, čisto nekaj drugega se je odločati, kaj boš fotografiral, če imaš na voljo samo 50 posnetkov in ne 1000+.

Tretja stvar, ki me je presenetila, pa so bile barve – oziroma pomanjkanje le-teh. Očitno sem se že navadil, da ima Panasonic na LCD zaslončku precej močne kontraste in “pribite” barve, zato me je pogled na svet skozi iskalo čisto presenetil. Vse je bilo nekako plosko in nekontrastno in sivo. Še dobro, da bodo na filmu barve bolj žive, nekaj bo naredila Velvia, nekaj pa moja kasnejša obdelava. Ja, računalniki in digitalci so me že čisto pokvarili; hočem močne barve. A navsezadnje, saj sem tudi včasih pretežno fotografiral na Kodakov Elite Chrome, ki je bil znan ravno po tem, da je poudaril rdečo in oranžno.

Slaba stran analogne fotografije – ne morem vam pokazati posnetkov. Filme je treba odnesti v Ljubljano (analogno fotografiram samo na diapozitivni film), počakat dan, da jih razvijejo, potem pa poskenirati in potegniti skozi Lightroom … Bodo enkrat konec tedna.

Tako malo za tolažbo objavljam fotografijo iz irskega samostana Clonmacnoise, posneto leta 2002 na Kodakov Tmax, črnobeli film občutljivost ISO 3200, skozi rdeči filter (uporabljen malo za močnejši kontrast, malo pa za omiliti močno sonce). Zakaj tako občutljiv film? Zaradi močne zrnatosti, ki pripomore k “feelingu” posnetka. Kar poglejte si originalni sken (klik na sliko bo odprl original ločljivosti 3493 x 2362 pik).

---
[Slika je zaščitena z licenco Creative Commons.]