Fant, sem se prestrašila.
Ko je Slovon peljal otroke v šolo, se mi je zdelo, da se nekaj premika za mojim hrbtom. Tam je pisalna miza velike otrokinje in je stena.
Maček - nak, je v kuhinji, ga spustim ven. Se usedem nazaj, spet nekaj slišim.
Hm, mogoče pa spet kaj električarji šarijo po kablih/ceveh (se je že zgodilo pred letom ali dvema), pa slišim premikanje žic v zidu. Grem pred hišo - nikogar. Se usedem nazaj, vse mirno.
Ko je Slovon prišel domov, sem ravno pospravljala nekaj gor po nadstropju. Pridem dol, se usedem za pisalno mizo in spet slišim nekaj ... tk tk tk ... tk tk tk.
Zašepetam: “A ti slišiš nekaj?”
“Ja, že prej, ko si bila gor, se mi je zdelo, da nekaj slišim, pa skozi enak zvok. A ga uspeš locirat.”
Jaz že trda od strahu šepetam: “Mislim, da je zdaj pod mojo nogo.”
Noge sem namreč dvignila naravnost predse in jih položila na tisti čudež za delat rezance iz pomembnih dokumentov. To je moj priljubljen položaj za prevajanje.
“Hm,” pravi Slovon, “mogoče se pa skuša šreder sam od sebe štartat.”
Huh, ok, verjetna razlaga, noge dol, stol odmaknem, potegne mašino ven, pogleda gumbe, dvigne "stroj" s "kante" in ga hitro spusti nazaj.
“Miš je notri.”
“Kaaaaj je notri, prosim?”
“Miš je in ne more po gladki steni ven splezat. S čim naj pokrijem, da ne bo skočila vame, ko bom kanto ven nesel?”
Šla sem po polivinil vrečko, da je kanto lahko pokril in odnesel ven.
Jaz se ne bojim miši. Zakaj me potem tako čudno stiska v želodcu? V čem je fora? Od kod ta primarni strah pred glodalci? Že lani, ko se je ena miška zatekla v spodnje nadstropje in sva jo lovila po vseh štengah in omarah in jo končno le spravila ven, sem bila totalično živčna. Zakaj?
