Izgovori in izjave lastnikov prevajalskih agencij

Prejšnji teden mi je telefonirala gospa iz neke italijanske prevajalske agencije. Prvič in drugič se linija sploh ni vzpostavila, ne vem, kakšno telefonijo uporabljajo na evropskem zahodu, ampak z zvezami iz Italije se to dogaja relativno pogosto. Tretjič se je na mobitelu celo izpisala številka kličočega, zveza je bila pa taka, da sem morala počasi izgovoriti vsak stavek posebej in počakati tiho še enkrat toliko časa, kot sem govorila, da so na drugi strani slišali povedano. Razviti zahod pa to.

- Pravi, veste, vedno več prevodov imamo v slovenščino, moj siceršnji prevajalec je pa trenutno zaseden in iščemo še koga, kakšne pa so vaše tarife?

- Jah, toliko in toliko (v skladu s tarifami, ki jih priporoča DZTPS, je to za tehnična besedila 25€, op.K).

- Že že, pravi ona, za direktne stranke, ampak veste, mi smo agencija.

- Ne, to je moja tarifa za agencije, s tem, da se z italijanskimi včasih le dogovorimo za evro ali dva manj, odvisno pač od mesečne količine dela. Pri več kot 100 straneh na mesec je količinski popust itd.

- Ampak jaz toliko ne morem plačati, jaz vam lahko plačam največ 15€ na stran.

- Ampak jaz dela za tak denar ne morem sprejeti, veste, sploh ker imam kar nekaj projektov na mizi, ki so plačani po normalnih tarifah. <mi že uhaja para skozi ušesa, ja>

- Dajte no, jaz moram vaše prevode tudi prodati!

- Res? Jaz moram pa od njih živeti.

 

Res sem rekla, besede so mi kar zletele iz ust in priznam, da mi še danes ni prav nič žal. V zadnjih nekaj dneh sem dobila v prevod materiale tudi po tarifi, višji od priporočene.
Na poštnem seznamu Langit (italijanski prevajalski poštni seznam) teče danes spet debata o tarifah. Prevajalci pišejo o tem, kako se dobivajo in zavračajo ponudbe po 8€/stran, čeprav znaša ta trenutek priporočena tarifa AITI menda že čez 30€ - tako mi je povedala neka članica, saj AITI od leta 2004 v skladu z italijansko zakonodajo priporočenih tarif ne sme več objavljati.

Seveda sem na Langitu "poročala" o svojem telefonskem pogovoru. Odgovor nekega prevajalca:

"Mojega kolega je klical lastnik agencije s Kitajske ali iz Indije (od tam skušajo zdaj novačiti prevajalce po vsem svetu, a po svojih tarifah, kar nemalokrat znese morda 2,5€/stran, op.K), ki je ob zahtevani tarifi izjavil 'Če vas plačam toliko, bom moral odtrgati kruh od ust svojim otrokom.' Na kar je moj kolega lahko odgovoril le 'Če sprejmem vašo ponudbo, bom moral sebi odtrgati kruh od ust.'"

Ali se ljudje, ki želijo svoje storitve tržiti po vsem svetu, ne bi morali najprej pozanimati o tem, kako potekajo stvari v neki državi na drugi strani sveta? Še več, se ne bi morali pozanimati o tem, kako deluje tržišče v sosednji državi? Ali ni to bistvo mednarodnega trženja? Da greš nekam pogledat, ali lahko s svojo storitvijo sploh uspeš?