Bil je že skrajni čas ...

... za košnjo.

Svet se pa vrti [19]

Jim Denevan "riše" največje slike na svetu. Na desni je le manjši del nekajkilometrske slike, ki jo je ustvaril na dnu suhega jezera v Nevadi. www / vir
"Stopljena" žarnica. Narejena iz kristalnega stekla, svetijo pa ledice. V videu jih je videti še nekaj. www / vir
Črkovni šal iz mikrovlaken. Izbirate lahko med malimi črkami, velikimi črkami in številkami. Laserski rezalniki so zakon. www / vir
2GB USB, skrit v LEGO kocko. Hočem! www / vir
Predal nad predalom nad predalom nad predalom ... Odlična ideja, težavna umestitev v sobo. vir
Retro zvočniki za iPoda. Pasivna zadeva - ne potrebuje napajanja. Borih 400 €. www / vir
"Humpty Dumpty sat on a wall, Humpty Dumpty had a great fall ..." Bizarne steklene krogle, ki prikazujejo trenutke pred katastrofo. www / vir
Kako nastanejo kapljice iz kaljenega stekla in - še bolj zanimivo - kako jih raznese. www
Sveža slika mednarodne vesoljske postaje. Prav spodobna zadeva je že to. www

Mobilno / debilno?

Spodnje razmišljanje je bilo prvič objavljeno v Mobilnem Monitorju pod naslovom Pamet v žepu? Ne, hvala! Zgornji naslov se mi je v zadnjem trenutku zazdel malo "premočen" za tisk. Internet prenese več

Berem Mobilni Monitor in se praskam po glavi. Je mobilno računalništvo res tako pomembno? Ali moram biti v vsakem trenutku dosegljiv, v vsakem trenutku sposoben odgovarjati na elektronsko pošto, še več, ali moram res kar sredi ulice brati PDF in popravljati Wordove dokumente? Kaj je s to mobilnostjo, da mi jo neprestano rinejo v oči, ušesa in možgane? Gre za resnično potrebo sodobne družbe ali za nekaj, kar mi poskušajo prodati, ker pač nimajo drugih idej za izboljšanje izdelkov? Težka bo, dragi moji tržniki, na tehnološki napredek mobilnih telefonov ne dam kaj dosti.

Res je, nisem popoln ludit. Mobilci so »komot«, zato jih imamo vsi radi. Tukaj pa se moje občudovanje te tehnologije konča. Mobilca imam zato, da lahko kadarkoli vzpostavim stik s svetom. Tisti drugi del, ko lahko potem tudi svet kadarkoli vzpostavi stik z mano, mi gre že bistveno bolj na jetra in na nižje ležeče organe. A kaj hočemo, dobro odtehta slabo.

Mobilni telefon torej imam in to že od samega začetka – od Mobitelove ponudbe Ericssonov 628 za 33.000 tolarjev. Dobra škatlica, če ravno nisi imel signala, je bila uporabna tudi za zabijanje žebljev. S signalom je bilo takrat res križ – dobro se še spomnim, kako sem v poletni »postojanki« na slovenskem Krasu imel postavljeno usmerjeno anteno, obrnjeno v hrib, od tega pa se je signal odbil v bazno postajo. Brez tega je telefon »videl« signal svoje celice, v nasprotni smeri pa komunikacija ni delovala. (Stacionarne telefonije v tisti vasi ni bilo. Po elektronsko pošto smo se vozili z avtom.)

Potem sem telefone nekaj časa pridno menjal in nadgrajeval. Zadovoljen pa sem bil z vsakim manj. Vedno več funkcij so imeli, pa tudi vedno bolj nezanesljivi so postajali. Da ne omenjamo, da je bil vsak naslednji manj primeren za zabijanje žebljev od svojega predhodnika. Tako sem se ob zadnji menjavi – predzadnjemu mobilčku je namreč crknil zvočnik – odločil za vrnitev h koreninam in sem si omislil čisto enostavno škatlico, s katero lahko kličem in občasno pobrskam po WAP dverih svojega operaterja. Včasih pač sedim ob kavici, pa me nekaj zgrabi in hočem videti, kako se je končala košarka. Ah, pa drugi lahko kličejo mene nanj. Svet še vedno ni popoln.

WAP je tudi edina koristna stvar, ki se jo da početi na tako majhnem zaslončku. Elektronska pošta? Ne me hecat. Za začetek dobivam čisto preveč elektronske pošte, da bi jo filtriral skozi tistih deset kvadratnih centimetrov tekočih kristalov. Poleg tega nisem nikoli razumel ljudi, ki mislijo, da so s tem, ko so sredi ulice prebrali sporočilo, karkoli naredili. Če nisem v svojem mirnem delovnem okolju, ne morem niti razmisliti o sporočilu, kaj šele sestaviti smiselnega odgovora in ga napisati z mini tipkovnico na telefonu. Poleg tega ni najmanjše možnosti, da bi si pri takem načinu dela še zapomnil, kaj sem prebral, kaj sem odpisal in kaj moram v zvezi s tem narediti v naslednjem tednu.

E-mail torej odpade. Kaj pa glasba? MP3 v telefonu, to je pa ja zanimivo? Jok, brate, odpade. Rad imam zvoke sveta okoli sebe in se zelo redko zaprem v glasbo. In če že hočem poslušati glasbo nekje zunaj – najverjetneje se to zgodi, ko kolesarim ali kidam sneg – potem takrat nočem niti približno tovoriti še telefona s sabo. Čisto navaden predvajalnik MP3 mi zadošča. Če imam telefon, me lahko še kdo pokliče! Pa še z glasbenimi vmesniki na telefonih se mi ne ljubi ubadati. Od predvajalnika MP3 pričakujem, da ga bom lahko pognal, ugasnil, skočil na naslednjo skladbo in v naslednjo mapo in da mu bom lahko spreminjal glasnost. Sličic albumov in pevcev pa nikakor ne potrebujem.

Fotoaparat? Seveda! A ne na telefonu. Pokvarili so me dobri stari analogni aparati z odličnimi objektivi in pri fotoaparatih vedno hočem najboljše. In to nekako ni tisto, kar jim uspe stlačiti v mobilne telefone. Ja, to pomeni, da večino časa vlačim s sabo še eno škatlico, ki je nekajkrat večja od mojega mobilca. Pa me to čisto nič ne moti, ker so zaradi tega moje fotografije dovolj dobre, da jih lahko tudi komu pokažem. Tiste iz telefonov so dobre samo za digitalni koš.

GPS? Zanimiva zadeva. Včasih celo uporabna. Sodelavec iz pračasov Monitorja je nekoč izjavil, da je GPS izredno uporaben za dvoje – ko bi si rad označil, kje si našel jurčke, in da si zapomniš, kje si v neznanem mestu parkiral avto. S tem se popolnoma strinjam. Navigacija? Hej, zakaj smo pa bili taborniki? Zemljevidi mi popolnoma zadoščajo. Včasih si kaj natisnem iz Geopedije (avtorji, samo eno besedo imam za vas – rešpekt!), včasih vzamem s sabo Atlas Slovenije, včasih pa si samo pofotkam kakšno stran iz njega. Fotoaparati so odličen zunanji pomnilnik za slikovne podatke.

Ko se tako človek odloči, da bo živel brez kratic; brez EDGE, UMTS, WLAN, GPS, HSDPA, HSUPA in podobne navlake, sicer izgubi množico potencialno koristnih cukrčkov, a če smo realni, so to bolj ali manj same take reči, ki jih navadni smrtnik sploh ne potrebuje. So pa seveda to hkrati tudi same take stvari, ki jih tržniki radi mečejo v reklame, ker »prodajajo« telefone.

Še dobro, da se je pritisk takih čudakov, kot sem jaz, v zadnjih letih malo povečal in so začeli v akcijah spet prodajati telefone, ki znajo dobro opravljati samo eno – posredovati zvok v obe smeri. Pri tem pa delajo in delajo. In delajo. Moja mala škatlica zdrži dva tedna z enim polnjenjem. Presezite to, pametni telefoni!

Moj telefon je idealen – z eno samo napako. Premajhen je za zabijanje žebljev.

Svet se pa vrti [18]

Eko pasje hišice - z zeleno streho. www / vir
Hišica za ptičke - iz kitajskih paličic. www / video / vir
Fraktalna miza, narejena s 3D tiskalnikom. Še malo, pa bo imela vsaka tretja hiša svojega ;) www / vir
Zložljiva kartonasta mizica. www / vir
Stare šalčke? Predelajte jih v lučke. www / vir
Videti je kot rubikova kocka, v resnici pa je budilka. Z vrtenjem zgornje ploskve spreminjaš podatke na zaslonu. www / vir
Steampunk trikolo, delo Jake von Slatta. www
Kaj dobiš, če sestaviš 138.000 vozovnic za tokijski metro? Astro fanta! vir
Fotografije Alexeya Titarenka so nekaj posebnega. Ruska mesta, posneta z zelo dolgimi osvetlitvenimi časi, so na njih videti kot mesta duhov. www / vir
Gerard Brion že 15 let izdeluje miniaturni Pariz - iz odpadkov. www / vir
Pa še malo vesolja za konec - tokrat posredujem posnetke Zemlje, ki so jih naredili astronavti. Zelo vredno ogleda. www / vir

Od Podlipe do Smrečja - skoraj

Včeraj je bil en tak čuden dan ...

Ko sem se prvič vrnil iz Ljubljane (včeraj sem štirikrat odpeljal relacijo Vrhnika-Ljubljana-Vrhnika, je bil pač en čuden dan), me je pričakala temna in zelo tiha hiša. Nič šumenja računalnikov, nič elektrike. Je rekel sosed: "Ja, že od pol devetih smo brez," (ura je bila pa pol enih popoldne, grrr). Naših vrlih štromarjev se ni dalo niti doklicat in ker sem imel do treh čas (takrat sem moral drugič v Ljubljano), sem se odločil za krajši kolesarski izlet.

Najprej sem se odpeljal do Podlipe. [Za ne-lokalce: Pelješ se z Vrhnike proti Horjulu in na odseku Stara Vrhnika - Ligojna zaviješ levo pri kažipotu Podlipa 6. Simpl.] Lepa pot, krasna pokrajina, nobenih klancev. Primerno tudi za družinski izlet (smo že preizkusili). Včeraj sem imel še veter v hrbet, tako da je šlo večino časa okoli 30 km/h. Mojstri s specialkami se bodo smejali, a zame in za mojo staro trekking KHSko je to čisto spodoben dosežek.

Podlipska dolina, zgoraj desno se vidi cerkev v Smrečju

Podlipa

Peljal sem se skozi Podlipo in sledil cesti v hrib. Kar spodoben vzpon - v šestih kilometrih se dvigneš za dobrih 350 metrov.

Bazen? Ribnik? Všeč.

Pogled na Podlipo z druge serpentine

Potem sem grizel in grizel v hrib in občasno je mimo mene pribobnel kakšen avtobus ali tovornjak. Le kam so namenjeni? Sem mislil da se vozim po čisto odročnih krajih.

Ko zaslutiš vrh...

Eh, ko bi bil res vrh. Še na pol poti nisem bil. Pogled je pa lep.

Malo višje kažipot kaže na zaselek Samija, ob njem pa stoji krasna vikendica. Malo višje pa še ena, ki je nisem slikal. Ni se mi dalo še enkrat ustavljati.

Ob odcepu za Samijo

Rdeči bregovi

Lep nebari

Pogled na Podlipo

Ko sem prišel do odcepa za Potok sem bil že presneto utrujen in sem izbral položnejšo pot - naravnost. Enkrat si moram ogledati tudi desno pot. Imam že načrt - Potok-Šentjošt-Horjul, potem pa čez Ligojno nazaj.

Nadaljeval sem torej proti Smrečju in kaj kmalu sem ga zagledal. Žal pa sem moral obrniti, ker mi je zmanjkalo časa. Drugič.

Do te točke sem naredil skoraj natanko 15 kilometrov s povprečno hitrostjo malo nad 15 km/h. V klanec je šlo bolj počasi ...

Pogled na Smrečje. Cerkev se skriva za drevesom v sredini slike levo.

Bližnji pogled na Smrečje

... zato pa je šlo toliko hitreje navzdol. V Podlipi sem bil prej kot v desetih minutah :) Potem pa počasi nazaj domov - tokrat je veter pihal v obraz.

Statistika poti: 30 km, povprečje 21,3 km/h, čiste vožnje 1 h 25 min, višinska razlika 400 m. Najhitreje je šlo 54 km/h.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

Svet se pa vrti [17]

Jan Vormann je v bližini Rima popravljal razbite zidove. S kockami Lego. www / vir
Mike Stimpson poustvarja znane posnetke - z Lego figuricami. www / vir
Ko ne gre več, ko se ustavi - razbij krožnik. Da pa ti ni treba razbijati svojih, skočiš do najbližje "Anger Release Machine", vstaviš kovanec in dobiš krhko stvar po svojih željah. Za sproščanje sta poskrbela Ronnie Yarisal in Katja Kublitz. www / vir
Lahko pa se sprostiš tudi drugače, recimo z zidanjem peščenih gradov. Na Dark Roasted Blend so zbrali celo množico fotografij s to tematiko. www
Paul Paquette oblikuje skodle, tako da nastane slika. Na spletnih straneh ima obsežno galerijo (žal z zelo slabo izdelanimi posnetki). www / vir
Pano z 8000 luknjami, skozi katere sije svetloba. Delo Jo Meesters. www / vir
Janet Morton je lipo oblekla v čipko. Na spodnjem naslovu si lahko ogledate še druge njene projekte - od puloverja za kolo do nogavičk za slona. www / vir
Ko smo že pri lesu - oglejte si galerijo lesenih koles na Street Use. www / vir
In ko smo že pri lesu ne morem mimo Brendana Reillya, ki izdeluje lesene ure. Bolj natančno - ure z lesenimi mehanizmi. Ta na desni je ogromna, številčnica ima premer približno dva metra. www / vir
Da pa ne bom objavljal človeških stvaritev, imate tukaj še eno naravno. Fotografije, ki jih je naredil Hubble, sestavljene v sliko, po kateri se lahko premikate in spreminjate povečavo. Samo en majhen košček neba, v katerem se skrivajo množice galaksij. www / vir

Moškatna bleščavka

Nisem več zdržal za računalnikom v tem bednem vremenu in sem se odpravil na en krog z biciklom. Pa kaj potem, če je začelo deževati, takoj ko sem stopil iz hiše :(

Odpeljal sem se do Starega malna - široka cesta, malo ljudi (ob ponedeljkih je koča zaprta), pa še večina poti je pokrita z gostimi krošnjami, tako da do tal pride bolj malo vode.

Ob jezu pričakovano ni bilo nikogar. No, skoraj nikogar - presenetila me je tale gospodična, ki je ni prav nič motilo, da sem se ji približal na kakšnih šest metrov.

 

Za ptiče sem jaz bolj bogi, ampak moja najdražja se je zakopala v Google in hitro ugotovila, da sem srečal moškatno bleščavko (Cairina moschata). Podatek za vse, ki ptiče obvladate približno toliko kot jaz - bleščavke so rod znotraj plemena bleščavk, ki spadajo v poddružino rac. Se pravi da sem srečal eno lepo raco.

Vode je še pa še. Toliko, da se mlinsko kolo prav divje vrti. Enkrat te dni bom moral do Lintverna, mogoče bo kaj ven bruhalo.

   

Fotkal sem pa z novim Lumixom DMC-TZ5. Krasna zadeva - 28-280 mm, 9 milijonov pik, pa še HD video snema (1280 x 720, 30 slik na sekundo). Precej boljši je od mojega starega dobrega TZ3, edino šum še vedno preveč agresivno odstranjuje in so slike, če jih pogledaš od blizu, rahlo neostre. Več pa v poletnem Monitorju ...