Slovenski podnapisi na "tujih" televizijskih kanalih

Da bi napisala tale post, sem morala prespati noč, sicer bi bil čisto prepoln ogorčenja. Česa takega, kot sem videla včeraj popoldne na Discoveryju, namreč nisem videla še nikoli v življenju,  čeprav pravi slovon11, da se taki podnapisi pogosto pojavljajo na National Geographic TV, te pa ne gledam. Pa sem jih videla in aktivno gledala že veliko, saj sem tudi sama podnaslovila kar precej oddaj in filmov.

Bila je čisto zanimiva oddaja o vozilih na zračni blazini. Dokler nisem začela opažati, da me čisto vsak podnapis zmoti. No, recimo, da je bil vsak šesti ali sedmi pravilen. Če ni imel več kot 5 besed, od katerih ena nikakor ni smela biti "kot". Pred vsakim "kot" je namreč stala vejica. Ne glede na to, ali je bila tam potrebna ali ne. Čim je bil stavek daljši od 5 besed, je bil vrstni red napačen. Zelo zelo zelo neslovenski. Ne zaznamovan ali kaj podobnega, to je v literaturi dovoljeno, ne? V podnapisih za dokumentarno oddajo je zaznamovan vrstni red neobičajen. V tej so bili vrstni redi besed preprosto napačni. Angleški. Sproti si si lahko prevajal nazaj v angleščino (jaz je tokrat nisem poslušala, ker je sine poslušal pravljico in je bila televizija zelo potiho, da ga ni motila) in dobil zelo lepe angleške stavke. Skloni so bili uporabljeni, kot da zanje v slovenščini ne bi obstajala pravila. Kjer bi bili potrebni, rodilnikov ni bilo, kjer niso bili potrebni, so se pojavljali. Spoli so bili uporabljeni naključno. V istem stavku je bila ista stvar mimogrede moškega in ženskega spola. Še celo hči, ki hodi v četrti razred, se je na nekaterih mestih smejala. Sploh ker so se v šoli ravnokar učili o izpuščanju polglasniškega e-ja pred -r-jem, za kar ta prevajalka očitno še nikoli ni slišala ("meterski"). Vejice so bile na splošno nametane malo po angleški predlogi, malo povsod, na primer pred in med sestavljenimi vezniki in, kakor sem že rekla, obvezno pred "kot", pa če so jo glagolske oblike v stavku upravičevale ali ne. Za vsako številko v podnapisu je bila pika, najsi je tam imela kaj početi ali ne.

Za terminologijo ni prevajalka menda še nikoli slišala. Vseh napak si še zapomnila nisem, ampak videli smo "rokav" namesto "krila", ki ga ima vozilo na zračni blazini, "gube" namesto "prsti" in podobno. Uporabljala je besede iz hrvaščine/srbščine in očitno ni pomislila na to, da imamo tudi slovenske (armija za army = vojska). "Machine" je bilo prevajano kot "mašina" ne glede na to, ali bi lahko uporabila "stroj" ali "vozilo". Slišali smo tudi, da izvaja "hovercraft", ki ga je ves čas zapisovala tako, čeprav ljudje, ki se s tem v Sloveniji ukvarjajo, v slovenskem spletu že uporabljajo "lebdilnik", izvaja "polete" - hja, saj bi lahko rekli, da res leti na zračni blazini, če ne bi imeli slovenske besede "lebdi" in se z njim vseeno "vozimo" ali "prevažamo", ne pa "letimo. In še in še. Še dobro, da si nisem vsega zapomnila.

Pod podnapise je bilo podpisano podjetje 'Subtitling International UK London' in navedeno ime prevajalke, ki pa je milostno odšlo v pozabo. Ojoj. Ojoj. Ojoj.

Napačno citiranje stalnih besednih zvez

 

Se v naših časnikih in pisanju nasploh pojavlja vedno pogosteje. Saj vem, že včasih smo se zafrkavali in jih popačili, jih preobračali in parafrazirali, tako kot na primer "Rana ura - slovenskih fantov grob", vendar zadnje čase opažam, da pisci ali tisti, ki to želijo biti, vedno manjkrat natančno vedo, kakšna je slovenska stalna besedna zveza, ampak se jim to le približno sanja.
Tako se jim brez težav zapiše: "Vodnjak ceniš šele, ko ugasne" - dajmo no, malo logičnega razmišljanja, ali vodnjak sploh lahko ugasne? Ne more, saj ne gori in ni prižgan. Vodnjak presahne. Pravilno je, se pravi, "Vodnjak ceniš šele, ko presahne". In takih je mnogo, vedno več, najraje jih zafrknejo novinarji kar v naslovih svojih člankov. Seveda jih včasih parafrazirajo nalašč, velikokrat pa je popolnoma jasno, da gre za neznanje.
Pa še pri parafraziranju velja biti (po mojem mnenju) previden. Vzemimo za zgled "Bolje vrabec v roki kot nad glavo". Prvič nas morda še zmotilo ne bi, ko pa frazo preberemo tretjič, četrtič, petič, nam bo jasno, da ji nekaj manjka. Manjka ji golob, ki je izginil pri prenosu iz originalne fraze "Bolje vrabec v roki kot golob na strehi". Veliko lepše se sliši "Bolje vrabec v roki kot golob nad glavo". Ne?

Saj vem, sitnoba.

Slogan za promocijo Slovenije

Danes me je nekdo pobaral, kam lahko pošlje komentar svojega prijatelja, izseljenca, ki živi v Ameriki. Poiskala sem mu par naslovov, na katerih so se ukvarjali s sloganom in spotoma prebrala nekaj komentarjev. Kar težko je najti pozitiven komentar na novi slogan, sploh pa na novi logotip.

Ki k sreči ni bil sprejet.

Jp, tudi meni ni všeč. Mislim, da predvsem zato, ker se mi zdi popolnoma infantilen. Najvišja slovenska gora, ki se dviga iz krvavečega srca. Ojoj. Kako najstniško svetobolno. Da o -love- ne govorimo. Mislila sem, da smo to preživeli vsi že v osnovni šoli, ko smo začeli odkrivati angleški jezik in prevajati svoje prve ljubezenske komade iz angleščine.

Do pogleda tegale našega izseljenca iz uvoda še prišla nisem - naivka, pač. Navajam:
- Slucajnost crkoslovja v besedi SloveNIJA-torej "love" nekako namiguje: "Ja, kar pridite v Slovenijo-kurbe so tukaj zastonj" To vam bo privabilo dosti crncev iz Afrike-"free aids".
Tale me je čisto vrgla. Da je mogoče tudi tako razumeti. Verjetno ni edini, ki je na to pomislil, ne?

Sicer imam pa še vedno najraje kot simbol kar lipov list in slogan Na sončni strani Alp. Tako se v vsej svoji negotovosti vsaj umestimo v prostor, ne? In smo pozitivno, sončno nastrojeni.

Ko bi

Ko bi nekaj napisal, ker te jezi, ker bi povedal, ker bi razložil, razkričal - pa nimaš komu ... Kaj narediš? Pisanje papirnega dnevnika se ti zdi malček noro, saj se ti zvezki nabirajo in nabirajo, da ne govorimo o tem, da na roke pisati tako ne znaš več, pisanje elektronskega dnevnika je nekaj najbolj brezpredmetnega na tem svetu, pisanje spletnika, hm, pisanje spletnika zna biti tisto. Ne čisto večno in ne popolnoma minljivo, ravno nekaj vmes.

No, mene prime, da bi kaj napisala, ko se mi ne da delati in ko preberem vse bloge, na katere sem naročena. Ni jih malo, pa tudi kar raznoliki so.

Razen zadnje par dni, ko večina obira in pretresa Emo. Jaz je ne morem. Je nisem gledala. Sem pa šla na Youtube pogledat zmagovalno pesem. Ki je verjetno vsaj s tehnične plati ena najbolj kakovostnih pesmi, kar se jih je pojavilo na Emi v zadnjih nekaj letih. Škoda, da bo najverjetneje izpadla na predtekmovanju. Ne sliši se ravno kot material za Evrosong. Celo če privzamemo, da se bodo backvokali na "velikem" tekmovanju malo bolj potrudili.
No ja, seveda tudi ni mogoče reči, da je bila lanska zmagovalna pesem na prvi pogled material za Evrosong. Ampak naši komadi nikoli ne izstopajo tooooliko, da bi se jih kdo usmilil. V eno ali v drugo smer.
Alenkin glas mi je všeč, moram priznati. Tudi v natur, ne le v operni izvedbi. Dva dokaj različna glasova, zanimivo, nisem še nikoli opazila, da se opernemu pevcu glas tako spremeni, ko preklopi tehniko. No ja, tudi ne vem, če sem kdaj doživela, da pevec/-ka poje isti komad v dveh tehnikah. Ampak pri njej deluje. Operne pevke, ki pop komada sploh ne znajo zapeti, so bolj pogosta sorta. No, saj, bomo videli.

Naletela sem v zadnjem času tudi na nekaj gejevskih blogov. Ki so me popolnoma fascinirali. S popolnoma seksualnega stališča. Kot skoraj lahko pornografsko branje, samo da imaš občutek, da si ga avtor ne izmišlja, ampak se res dogaja v njegovi glavi. Saj ne, da bi jih posebej iskala, ampak na strejt blog, ki bi se toliko in tako podrobno ukvarjal s seksom, nekako še nisem naletela. Mogoče premalo natančno gledam ;)

Blog kot samoterapevtsko sredstvo ...

Prvi zapis, sicer, a ne bo predstavljanja - tega ne potrebujemo, saj nas boste spoznali skozi naša pisanja.

Zanimiv fenomen, blogi. Od nič do 100 v nekaj letih. Le kako je lahko prišlo do tega?

Razmišljam in razmišljam, pa najdem samo en pameten odgovor - samoterapija.

V ljudeh je očitno zakopana velika potreba po ubesedovanju misli, ki je nekako ne uspemo (vsaj ne vsi) uresničiti v običajnem življenju. Potem pa tipkamo. E-pošta in spletni klepeti in novičarske skupine in ... spletniki.

Kar pomislite - kateri od piscev spletnikov, ki jih berete, ima še kakšen drug motiv, razen potrebe po izražanju?

Večina spletnikov je osebnih. Pri teh sploh ni dvoma o motivih.

Potem so tu strokovni spletniki. Večino jih pišejo strokovnjaki, ki hočejo svoje znanje predati dalje, pa jim to ne uspeva skozi druge medije (ali jim ne uspeva dovolj – kar nekaj odličnih strokovnih novinarjev piše tudi svoje spletnike). Le nekateri pa imajo spletnike za del poslovnega modela.

[Odličen primer za to kategorijo je Bruce Schneier, ustanovitelj in tehnični direktor podjetja BT Counterpane, ki se ukvarja z varovanjem podatkov v omrežjih, hkrati pa tudi pisec izredno branega spletnika Schneier on Security. V nedavnem intervjuju je odkrito priznal, da je njegov spletnik v bistvu del reklame za njegovo podjetje. Vseeno pa se upam zatrditi, da ga piše predvsem zato, ker bi rad ljudem nekaj povedal.]

Drugih vrst spletnikov še ni kaj dosti. Predvsem političnih je malo – pri tem ne mislim na osebnomnenjske politične, temveč na strankarsko-agitatorske. Še kakšno leto, pa bomo slišali tudi o takih (počasi se približujejo ameriške predsedniške volitve).

Kaj pa pri nas? Edina oseba, za katero vem, da je spletnike spremenila v posel, je David Vidmar, ki prodaja spletišče si.blogs. Pa tudi pri njemu gre v bistvu za okoriščanje s programersko/administrativnim znanjem, ne pa s pisanjem neposredno – v si.blogs je vložil ogromno dela in zdaj bo z njim zaslužil bistveno manj, kot je vredno njegovo vloženo delo. Vseeno – čestitke, David.

[Več o Davidovi prodaji si.blogs: http://www.vidmar.net/weblog/archive/2007/01/14/4376.aspx, http://www.vidmar.net/weblog/archive/2007/01/17/More-about-the-si.blogs-auction.aspx, http://www.bolha.com/oglas2167709.]