Se v naših časnikih in pisanju nasploh pojavlja vedno pogosteje. Saj vem, že včasih smo se zafrkavali in jih popačili, jih preobračali in parafrazirali, tako kot na primer "Rana ura - slovenskih fantov grob", vendar zadnje čase opažam, da pisci ali tisti, ki to želijo biti, vedno manjkrat natančno vedo, kakšna je slovenska stalna besedna zveza, ampak se jim to le približno sanja.
Tako se jim brez težav zapiše: "Vodnjak ceniš šele, ko ugasne" - dajmo no, malo logičnega razmišljanja, ali vodnjak sploh lahko ugasne? Ne more, saj ne gori in ni prižgan. Vodnjak presahne. Pravilno je, se pravi, "Vodnjak ceniš šele, ko presahne". In takih je mnogo, vedno več, najraje jih zafrknejo novinarji kar v naslovih svojih člankov. Seveda jih včasih parafrazirajo nalašč, velikokrat pa je popolnoma jasno, da gre za neznanje.
Pa še pri parafraziranju velja biti (po mojem mnenju) previden. Vzemimo za zgled "Bolje vrabec v roki kot nad glavo". Prvič nas morda še zmotilo ne bi, ko pa frazo preberemo tretjič, četrtič, petič, nam bo jasno, da ji nekaj manjka. Manjka ji golob, ki je izginil pri prenosu iz originalne fraze "Bolje vrabec v roki kot golob na strehi". Veliko lepše se sliši "Bolje vrabec v roki kot golob nad glavo". Ne?
Saj vem, sitnoba.
Nič sitnoba, se strinjam.
OdgovoriIzbriši