Vse na pol

Danes zjutraj sta bili na sporedu dve novici tragičnega značaja. Šel sem v službo in naletel na kolono ki se je formirala zaradi hude prometne nesreče na Ljubljanski obvoznici.

Očitno je bila nesreča res huda, ker so promet v celoti preusmerili z obvoznice. Na izvozu je stal velik oranžen tovornjak, zadaj led tabla, oznaka za nesrečo in utripajoče puščice za preusmeritev. Z roba cestišča je delavec vse skupaj opazoval bolj neprizadeto, po prazni obvoznici se je počasi vozil en avtomobil v nasprotni smeri.

Kolona vozil s primorskega konca ter dve koloni vozil s severnega so se združevale v eno in zavijale s ceste na deteljico. Dokaj urejeno in hitro, moram pohvaliti voznike.

Morda temu botruje dejstvo, da je bila večina tujcev, državljanov severne ali pa zahodne sosede.
Na dnu zavoja je v obratni smeri ravno tako stal oranžen tovornjak, z enakimi oznakami in utripajočimi opozorili ter enako zdolgočasenim delavcem.

Sam sem bil še vedno na jutranjem avtopilotu in sem se prestavil na srednji vozni pas, da bi skozi križišče zapeljal naravnost. In v tem trenutku, ravno ko se je cestnemu delavcu zazdelo da je to edinstvena priložnost za napredovanje oz. višanje veljave in je začel mahati z rokami da bi voznike spodbudil k premikanju naprej, me je presunilo! Super, prostora je bilo dovolj, dva vozna pasa popolnoma prazna, vendar... kaj hudiča delajo vsi ti tujci na levem voznem pasu in čakajo na zeleno luč za smer "Brezovica, stara cesta"??!?

Resda nekje na tabli nad semaforjem skromno piše "center", a to verjetno le domačinom nekaj pomeni. Dvojni ali trojni ring v tujini ni nič tako posebnega, nam se pa konnčno v celoti zgrajena obvoznica glavnega mesta zdi že precejšen dosežek.

Zakaj se našim cestnim delavcem in sorodnim/odgovornim organom ne zdi pomembno dejstvo, da enkrat ko človeka preusmeriš s ceste na kateri je bil in je načeloma vedel kam gre, njemu jasno ne poveš kam mora naprej, če si si ti zamislil pot? Do sedaj so se verjetno že vsi znašli in cilj ali vsaj pravo orientacijo proti njemu nekako osvojili, a vendar je vsak tak zastoj na daljši poti nepotreben in odvečen. In ko se spomnim, da sem v južnih krajih tudi sam podobno parkrat sredi noči vozil po temnih makadamih, ki jih ni bilo na zemljevidih, me kar malo stisne.

Malo bolj smešno mi je dejstvo da zaenkrat poznam dve vrsti GPS vodičev... takih ki začnejo glasno protestirati ko jih ne ubogamo in zahtevajo U-obrat ne glede na položaj in razmere, ter take ki tvojo neposlušnost kompenzirajo s polminutnim preračunavanjem poti ali pa ponovnim zahtevkom vnosa cilja. Sta mi pa občutek za smer ter stari dobri papirnati zemljevid še vedno bolj pri srcu.

Če bi danes zjutraj imel glasbo v avtomobilu bolj potihem, bi se verjetno naučil množice novih besed.