Štampiljke

Zadnje čase so v določenih krogih strašansko popularne štampiljke. Take, ki jih narediš, in take, ki jih kupiš. Jaz se enakih motivov naveličam in kupujem samo generične. Tudi delam v glavnem generične. Prvič zato, ker je z nožki za linolej težko delat natančne črte (Roba, Melonca in še katera me bodo takoj demantirale, ampak če nekaterim gre, to še ne pomeni, da vsaka zna ). Tako jaz delam štampiljke iz radirk te sorte:

Pa iz adigrafa malček bolj natančne. Jih moram pofotkati, pa nisem doma. Bom ob priliki. Občasno pa kakšno še kupim. Ker se pač ne morem upreti nobenemu materialu, ki je povezan z ustvarjanjem, sploh s papirjem. Danes sem bila na primer v Lidlu. 320 kosov (ja, vem, da šteje vsak posamezen košček mosgume, ki ga dajo zraven), od česar je ene 100 raznih listov, me vrže na finto VSAKOKRAT. Sploh za tistih 5€.

Ampak štampiljke so RES uporabne. Z eno iz adigrafa sem npr. prenovila navadno reklamno poletno majico s kratkimi rokavi. Seveda sem za to uporabila barvo za tekstil. Končnega izdelka pa sploh pofotkala nisem. TO mi pa res ni podobno.

Nikakor pa ne uspem ugotoviti, ali me prepričajo štampiljke z osebicami, ki jih odtisneš, po želji pobarvaš in nekje uporabiš. Na primer na voščilnici, kot je to naredila McCrafty. Fuuuul lepa, ne? No, jaz se ne morem odločiti, ali znam tak motiv uporabiti več kot 1x. In zato nisem še nobene take štampiljke kupila. Ali je zelo predrzno, da skušam za začetek eno dobiti brezplačno? Upam, da ne. Delijo jih v obliki blogerskih poslastic.

Recimo: Lines kortmakeri (iiiiiii), Elin (božično … a je res že toliko leta minilo?) in še veliko drugih deklet, ki imajo na voljo take in drugačne bombončke in delajo tudi lepe voščilnice. Gledam jih že par mesecev. In se nikakor ne morem odločiti, da so enolične.

Svet se pa vrti [30]

Bil je en tak bolj lesen teden. Pa mizast.

Drage uporabnice prenosnih glasbenih predvajalnikov, končno si lahko privoščite komplet sušalk v različnih barvah, ki se bo vedno ujemal z vašimi trenutnimi oblačili. No, ja, pravzaprav prodajajo vsako barvo ločeno. Tudi živeti je treba od nečesa … www / vir
Miza – potka za frnikule. www / vir
Pa miza z zanimivimi nogami. www / vir
Za konec paketa miz pa še ena s prekrasnimi spoji. www / vir
Krožniki iz stisnjenih listov. Prenesejo hladilnik, mikrovalovko in – presenetljivo - pečico, pralnega stroja pa ne. Ko nehajo biti uporabni, jih vržete v kompost. www / vir
Stol s sedalom iz 3726 vijakov (ma se mu je dalo šteti). Na srečo so obrnjeni tako, da je špica zavrtana v les www / vir
Tako se pa Lega lotijo obsedenci. Model letalonosilke Harry S Truman, izdelan iz približno 200.000 delov. 160 kg in precej metrov – na spodnji povezavi je slikan skupaj z avtorjem. www / vir

2 šolarja v hiši

Vem, da je že skoraj konec septembra, ampak mene to jesen spet čas prehiteva (mislim, nakladam, valjda je Travian kriv, pustmo malenkosti).

Letos imamo prvič v hiši 2 šolarja. Šestošolko in prvčka. Posledično je bilo treba zavit dva kompleta knjig in zvezkov. Ker sem tiste dneve jaz še besno hitela s prevajanjem skoraj-700-stranskega-super-krimiča Jaz ubijam, je to nalogo častno prevzel Slovon, ki je tudi sicer itak glavni pri zavijanju. Ampak rabi pomočnike, pridrževalce in podobno. No, saj je tavelika dovolj velika, da pomaga, tako da sem jaz kar lepo naprej visela v viseči mreži pod češnjo in besno tupkala. Ko sem se vrnila v hišo, sem bila impresionirana. Naša kuhinjska miza, ob katero za kakšno nedeljsko kosilo sede 10 ljudi, je bila polna knjig in zvezkov. In to kljub temu, da sem šestošolko uspela navdušiti za rinčno mapo, v kateri imaš lahko vse zvezke hkrati. In to kljub temu, da imajo prvčki samo delovne zvezke, 1 velik brezčrtni zvezek za vse predmete, 1 črtni zvezek za vlečenje črt (neeeeee, pisat se še ne učijo), 1 mali brezčrtni zvezek za vse predmete (a bu, se ne ukvarjam s tem, kako si učiteljice organizirajo pouk, ne me vprašat) in 1 mali zvezek veliki karo. Ne verjamete? Poglejte:

Tukaj so še brez nalepk in napisanih imen. TO je pa vedno moje delo

Pa vidi ga, kako je lijep!

Vroča zima bo – sploh ko bom s temi feferončki začinjeno olje nalil čez pasulj!

Od Vrhnike do Ajdovščine … nazaj pa ne?

Od Vrhnike do Ajdovščine lahka je pot. Greš na avtocesto in pičiš. Ne greš sicer po najkrajši poti, po najhitrejši pa zagotovo. Od Ajdovščine do Vrhnike, hja, ta je pa težka. Kar večino dneva si bo treba rezervirat … … vsaj če slediš navodilom iz Telefonskega imenika. Očitno je treba v Razdrtem na desno proti Kopru, tam obrnit, se peljat do Ivančne Gorice, spet obrnit in se peljat do Vrhnike. Kot bi rekel Ibro Hadžipuzić: “Svašta!” Za dokaz prisebnosti naj mi služita slika in itinerarij. Telekom naj se gre pa solit, če me misli tako vozit po deželi moji.

AJDOVŠČINA --> VRHNIKA: Skupna dolžina: 240.25km; čas: 226:08:39; gorivo: 21.3l 1.  Peljite se po cesti VIPAVSKA CESTA 0.18km (0km). 2.  Nadaljujte naravnost po cesti AJDOVŠČINA 0.01km (0km). 3.  Nadaljujte po cesti VIPAVSKA CESTA 0.30km (1km). 4.  Nadaljujte desno po cesti AJDOVŠČINA 0.83km (1km). 5.  Nadaljujte levo po cesti  0.29km (2km). 6.  Nadaljujte levo po cesti PRIKLJUČEK AJDOVŠČINA 0.24km (2km). 7.  Nadaljujte desno po avtocesti H4 8.88km (11km). 8.  Nadaljujte desno po hitri cesti POREČE 0.39km (11km). 9.  Nadaljujte po hitri cesti PODNANOS 2.22km (13km). 10.  Nadaljujte po hitri cesti PODBREG 1.28km (15km). 11.  Nadaljujte po hitri cesti PODGRIČ 1.09km (16km). 12.  Nadaljujte po hitri cesti LOZICE 3.87km (20km). 13.  Nadaljujte po hitri cesti OTOŠČE 0.89km (21km). 14.  Nadaljujte po hitri cesti LOZICE 0.08km (21km). 15.  Nadaljujte po hitri cesti RAZDRTO 0.86km (21km). 16.  Nadaljujte po hitri cesti PRIKLJUČEK RAZDRTO 0.39km (22km). 17.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A1 27.92km (50km). 18.  Nadaljujte desno po cesti KASTELEC;SOCERB 0.14km (50km). 19.  Nadaljujte levo po cesti KASTELEC 0.18km (50km). 20.  Nadaljujte levo po cesti PRIKLJUČEK KASTELEC 0.15km (51km). 21.  Nadaljujte desno po avtocesti A1 92.29km (143km). 22.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A2 74.41km (217km). 23.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A1 7.59km (225km). 24.  Nadaljujte po avtocesti A2 0.28km (225km). 25.  Nadaljujte naravnost po avtocesti A1 14.60km (240km). 26.  Nadaljujte desno po cesti VRHNIKA;BOROVNICA;BISTRA;HORJUL 0.30km (240km). 27.  Nadaljujte desno po cesti PRIKLJUČEK VRHNIKA 0.21km (240km). 28.  Nadaljujte levo po cesti LJUBLJANSKA CESTA 0.28km (240km). 29.  Nadaljujte desno po cesti CANKARJEV TRG 0.09km (240km).

Spletne igrice

Hudič je, ko te obsedejo. Že skoraj eno leto ugotavljam, da mi za vse živo zmanjkuje časa. Ker me je obsedel Travian. Real-time spletna igrica s slovenskim vmesnikom. Skoraj slovenskim vmesnikom, če smo čisto natančni. 
Igram na drugem slovenskem strežniku. Kot pleme vedno izberem Galce, čeprav so na voljo še Rimljani in Tevtoni. Sem na 52. mestu od 5632 registriranih igralcev, od katerih jih je 4420 aktivnih. Imam 23 naselij s pripadajočimi polji. Vse v naseljih se dogaja za to, da narediš lahko čimvečjo vojsko. Nadgrajuješ surovinska polja, da so bolj donosna, da lahko plačuješ za vedno več vojske. Vsaka vojaška enota za svoje življenje potrebuje žito. Pehota 1 klas na uro, konjenica 2, 3, ovni 4, trebušeji 6. In tako dalje. Svojo napadalno vojsko sem na tem strežniku izgubila 3x v bunkerjih pri nasprotnikih. Moč obrambne vojske v naselju se sešteva, če ti prijatelji pošljejo okrepitve. Napadalnih vojsk ni mogoče seštevati. Velja samo, kar lahko narediš v enem samem naselju.
Strežnik se bliža koncu. Konec se začne, ko se naseli na Travian-svetu starodavno in izgubljeno pleme Natarjev. Ko zasedeš njihovo vas in jim suneš gradbene načrte, lahko v njej gradiš Čudo sveta. Tista aliansa ali zveza, ki prva zgradi Čudo sveta do stopnje 100, zmaga. Druge se trudijo, da bi jo prehitele časovno in da bi rušile čudesa nasprotnikov. Kar je zelo težko, saj se v naseljih s čudesi sveta zbere milijonska obramba. Ki se sešteva. Napadalna vojska pa ... četrtič sem imela že res kar spodobno napadalno vojsko. Ne strašno veliko, samo spodobno. Pa v naselju s čudom sveta ni naredila kaj preveč škode. Moji trebušeji so podrli le nekaj stopenj velikega skladišča.

Naše Čudo sveta je zdaj tako:

Kakšen lep babilonski stolpič, kaj? Tako je na stopnji 60. Zdaj je že na stopnji 70. In en naš nasprotnik ima čudo na stopnji 75. Saj je bilo na stopnji 77, pa ga je obiskalo nekaj naših katapultov.

Še dobro, da bo tega kmalu konec. Moram nehat igrat spletne igrice.

 

 

Hudič je tudi, ko spletne igrice začnejo igrati otroci. Sploh če so v angleščini, igrajo jih pa otroci, ki ne znajo toliko angleščine, da bi sami razumeli navodila, izvedeli, zakaj se dogaja nekaj in zakaj ne morejo narediti česa drugega. Potem se ti zgodi, da vse popoldne zabiješ za to, da ugotoviš, zakaj Neopet tvojega malega sina ne more obleči majice, ki si mu jo kupil. Po iskanju helpa in googlanju in ne vem še čem ugotoviš, da lahko ena vrsta Neopeta lahko oblači le oblačila za svojo vrsto. Sheesh.

No, tako zdaj imamo še tole:

A niso kjutkani, no? Prvi je jubjub in naš malček ga je poimenoval Ognjenček. Brez šumnikov, seveda. Drugi je kacheek (to prihaja iz poljščine, kaček = maček) in se imenuje Cufek132. Tretji je zafara in poskakuje naokoli z imenom Poskočko232. Naša šestošolka, ki nekaj angleščine kukrde razume, je namreč razumela, da mora vsako ime imeti na koncu še nekaj številk.

Spletne igrice, ja. Njihove se da vsaj zapret, pa interakcije z drugimi živimi ljudmi ni kaj dosti, razen ko daješ predmete na dražbe. Vsaj na njihovi stopnji igranja ne. Kaj vem, kaj vse še Neopets-svet skriva. 
Travian se dogaja, tudi če tebe ni zraven. Dopust? Pozabi, če nimaš dostopa do interneta.

Svet se pa vrti [29]

Ko kamenčki srečajo laser … www / vir
Hladilnik za sostanovalce. Žal (zaenkrat?) le kot ideja. vir
Gravirani jabučki. www / vir
Umetnost na riževem polju. www / vir

Svet se pa vrti [28]

Hoče pobegnit, ali se sestavlja? vir
Čaji (oziroma nekakšne zeliščne svinjarije z okusi) v nadvse krasnem pakiranju. Na spodnji povezavi je še nekaj slikic. www / vir
Mrzel kot … kamen? Ohladi pijačo in se ne stopi. www / vir
Vlak z Ikeinim pohištvom. Žal malo predaleč – v Kobeju :( www / vir
Reciklirane ptičje kopalnice. Uporabno le, če nimate velikih ptičev v soseščini. www / vir

Svet se pa vrti [27]

Les v skoraj surovem stanju, spremenjen v pohištvo. www / vir
Lepo in uporabno. Za razstavit in za uporabljat. www / vir
Za avdiofile – USB koncentrator v obliki kasete. Ne uporabljajte v kasetarju! www / vir
Kolesa, takšna in drugačna. www / vir
Nekaj nasvetov, kako Ikeino robo predelati v svetlobni šotor. vir
Roboti. Iz odpadkov. Mnogo njih. www / vir
Za konec pa še projekt za dolge zimske dni – Manhattan v malem, ki ga lahko postavite pred okno, če nimate prav lepega razgleda. www / vir

Lovrenška jezera

Še zadnji predšolski izlet ...

Nekoč davno nazaj, še lani, sem na foto blogu Ane Pogačar užival ob fotografijah z Lovrenških jezer. In ko so v soboto bližnji rekli, da bi šli na izlet, sem se spomnil nanje. Nekaj brskanja po slovenskem spletu je prineslo še lep zapis Uroša Gruberja, ki me je dokončno prepričal, da se je na Lovrenško barje (kakor se lokaciji bolj pravilno pravi) res treba odpraviti.

[Navodila za tiste, ki se ne Roglo ne odpravite prav dostikrat. (Jaz, recimo.) Po avtocesti do Slovenskih Konjic, nato slediš tablam za Roglo (skozi Zreče). Na vrhu Rogle nadaljuješ po glavni cesti do Koče na Pesku. Tam zaviješ levo in se odpelješ še nekaj 100 m v dolino do jezera ob spodnji postaji štirisedežnice. Pot začneš na mostu ob spodnji postaji.]

Kažipot  sicer obljublja uro in četrt hoje, a to ne velja, če pelješ s sabo otroke starosti 3, 5, 6 in 11 let. Trije odrasli gor ali dol, vseeno se je bilo treba ustaviti pri vsakem štoru, vsakem mravljišču in vsakem zanimivem drevesu. Pravzaprav s(m)o odrasli še dodatno podaljšali pot, ker s(m)o vsak tak postanek uporabili za fotografiranje :) Navzgor smo tako rabili približno dve uri in pol, navzdol pa smo hodili bolj pridno in prispeli ravno v standardnem času. Napotek za družinice z mlajšimi člani: "Pot se vleče."

Je pa lepa. Razen v čisto spodnjem delu, kjer hodiš po pravi s traktorjem razriti "avtocesti".

Mravljišč ne manjka, mravelj prav tako ne.

Tudi gob je dosti, edino užitnih nismo opazili.

Pa borovnice rastejo vsepovsod ob poti. Škoda, da so mimoidoči že vse pojedli.

Takole smo prispeli na vrh. Najprej opaziš plohe na tleh (da se obiskovalci ne pogrezajo v barje), pa borovce in razgledni stolp.

Še nekaj metrov in pred tabo se odpre Lovrenško barje. Krasen pogled, sploh ko dojameš, da si prišel na vrh hriba. Visoko barje s 3 m debelo šotno plastjo, na katerem so najvišje rastline meter visoki borovci, je zasedlo vrh, obkrožajo pa ga visoke smreke.

Lovrenško barje je sestavljeno iz dveh delov, ki ju ločuje pas gozda. Pot je speljana le po prvem, pa še to ne do konca. Na barju je dvajset jezerc, pot pa nas pelje mimo petih večjih (če sem prav štel).

Nekoč bo treba izlet podaljšati še do Ribniškega jezera pod Jezerskim vrhom, ki prav tako ni jezero, temveč visoko barje. Je pa do tja še kakšna ura in pol hoda, tako da to zagotovo ni pot za majhne otroke.

Kljub kislemu vremenu sem uspel posneti še kar spodobno panoramo.

Za konec pa še posnetki informativnih tabel, postavljenih na barju. Da se boste malo izobrazili :)

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]