Še zadnji predšolski izlet ...
Nekoč davno nazaj, še lani, sem na foto blogu Ane Pogačar užival ob fotografijah z Lovrenških jezer. In ko so v soboto bližnji rekli, da bi šli na izlet, sem se spomnil nanje. Nekaj brskanja po slovenskem spletu je prineslo še lep zapis Uroša Gruberja, ki me je dokončno prepričal, da se je na Lovrenško barje (kakor se lokaciji bolj pravilno pravi) res treba odpraviti.
[Navodila za tiste, ki se ne Roglo ne odpravite prav dostikrat. (Jaz, recimo.) Po avtocesti do Slovenskih Konjic, nato slediš tablam za Roglo (skozi Zreče). Na vrhu Rogle nadaljuješ po glavni cesti do Koče na Pesku. Tam zaviješ levo in se odpelješ še nekaj 100 m v dolino do jezera ob spodnji postaji štirisedežnice. Pot začneš na mostu ob spodnji postaji.]
Kažipot sicer obljublja uro in četrt hoje, a to ne velja, če pelješ s sabo otroke starosti 3, 5, 6 in 11 let. Trije odrasli gor ali dol, vseeno se je bilo treba ustaviti pri vsakem štoru, vsakem mravljišču in vsakem zanimivem drevesu. Pravzaprav s(m)o odrasli še dodatno podaljšali pot, ker s(m)o vsak tak postanek uporabili za fotografiranje :) Navzgor smo tako rabili približno dve uri in pol, navzdol pa smo hodili bolj pridno in prispeli ravno v standardnem času. Napotek za družinice z mlajšimi člani: "Pot se vleče."
Je pa lepa. Razen v čisto spodnjem delu, kjer hodiš po pravi s traktorjem razriti "avtocesti".
Mravljišč ne manjka, mravelj prav tako ne.
Tudi gob je dosti, edino užitnih nismo opazili.
Pa borovnice rastejo vsepovsod ob poti. Škoda, da so mimoidoči že vse pojedli.
Takole smo prispeli na vrh. Najprej opaziš plohe na tleh (da se obiskovalci ne pogrezajo v barje), pa borovce in razgledni stolp.
Še nekaj metrov in pred tabo se odpre Lovrenško barje. Krasen pogled, sploh ko dojameš, da si prišel na vrh hriba. Visoko barje s 3 m debelo šotno plastjo, na katerem so najvišje rastline meter visoki borovci, je zasedlo vrh, obkrožajo pa ga visoke smreke.
Lovrenško barje je sestavljeno iz dveh delov, ki ju ločuje pas gozda. Pot je speljana le po prvem, pa še to ne do konca. Na barju je dvajset jezerc, pot pa nas pelje mimo petih večjih (če sem prav štel).
Nekoč bo treba izlet podaljšati še do Ribniškega jezera pod Jezerskim vrhom, ki prav tako ni jezero, temveč visoko barje. Je pa do tja še kakšna ura in pol hoda, tako da to zagotovo ni pot za majhne otroke.
Kljub kislemu vremenu sem uspel posneti še kar spodobno panoramo.
Za konec pa še posnetki informativnih tabel, postavljenih na barju. Da se boste malo izobrazili :)
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]
Lep zapis, pa hvala za idejo in vzpodbudo. Jaz bi imela ene par pikrih za povedat na račun tistih, ki na svojih blogih ali podobnih objavah zapišejo, da gre za "lahkoten enouren sprehodek po ravnem". Najbrž za tiste, ki so navajeni vsak vikend hodit po štirih na Storžič ali podoben hrib.
OdgovoriIzbrišiHvala za link in da je moja objava prispevala k dodatni vzpodbudi za izlet.
OdgovoriIzbriši@Tanja: pot je v večini ravna z rahlimi )100m v dolžino) vzponi in glede na to, da je moja Tanja, ki je bila takrat nekje na sredini nosečnosti uspela tja priti v uri in pol, dvomim, da je pot naporna za kogarkoli. Drugo je, če so zraven otroci, ki želijo raziskati vsak milimeter poti ;) Sicer pa vsak naj si izbere tempo primeren sebi. Če za primerjavo dodam moj tempo, sem na cilju v cca 40minutah.
O, super, da sem ti dala idejo! :) Fajn izlet, a ne? Sicer ste šli vi malo več v hrib, ker ste štartali od Peskov, z vrha Rogle pa se dejansko sprehodiš po ravnem. Enkrat moram iti pozimi, najbrž je pravljično.
OdgovoriIzbrišiJa, skrajno fajn izlet. Bomo enkrat sprobali tudi z vrha Rogle :)
OdgovoriIzbrišiNajlepše je pa, ko stopiš mimo razglednega stolpa in se odpre pred tabo celo barje. Popolnoma nor pogled.
Hvala za komentar na mojem blogu. Jaz sem štartal kar od Koče na Pesku. Sem navajen več in bolj v hrib hodit, tako da mi je bil tole lep sprehod v naravi.
OdgovoriIzbrišiLovrenška jezera @ fejker.net