Preobleka za stol

Najprej predzgodbica: Tale počivalnik je bil eden prvih kosov, ki sva ga imela v stanovanju pred ohoho leti. Pravzaprav imava 2 taka. Drugih foteljev v dnevni sobi ni bilo. Ta počivalnik je bil tudi idealen za dojenje. Ko smo se preselili, je eden pristal v dnevni in v njem večinoma sedi Slovon. Drugi je pristal v spalnici in se na njem zbirajo moja odložena oblačila. Tista za naslednji dan, tista, ki sem jih imela oblečena samo 2 uri, ko sem slučajno skočila iz domače pisarne … saj veste. Frrrr, minilo je skoraj dvajset let in že smo pristali v neki rahlo mračni in rahlo snežni januarski nedelji, ko sem naredila taktično napako. Svojega ljubega Slovona sem nagovorila, da čisto sprazniva dnevno sobo, presesava vse možne kotičke, pomijeva tla (no, take stvari pri nas po novem počne Sharky, kaj bi se človek po nepotrebnem zafrkaval, če obstajajo robotki, ki lahko opravijo to namesto njega). In ko sva bila že pri delu, sem rekla, dajmo še prevleko na stolu v pranje, pa pravzaprav, nesi tega, ki že močno škripa, v spalnico, pa tistega dol. In začnem slačiti in ugotovim, da je prevleka precej uničena, na zgornjem je bila še tista, ki jo je še davno pokojni maček spraskal, tako da je bila polna lukenj, a kaj, ko je bil spraskani del v kotu, pa ni bilo pomembno … In “nisem imela izbire”, obe nedokončani zapestnici iz poligline sta morali v kot in počakati na kakšen drugi dan, jaz pa sem začela iskati primerno blago. Ampak tako velikega in dovolj trpežnega kosa pač nisem imela doma, zato je padla druga odločitev – porabiti nekaj kavbojk, ki čakajo na predelavo. In sem začela rezati in trgati, meriti in sestavljati, in nastalo je tole.

I planned to finish two polymer clay bracelets this weekend. But we all know how plans go and when I saw the state my washed chair cover was when it came from the washing machine, I decided that making a slip cover for the chair is something I can do on a snowy Sunday and definitely not something I would attempt for example on a Monday after a full day of translating. I can work with polyclay then, but not battle with my sewing machine. She was particularly cooperative yesterday, though, I have to confess. I ripped apart 5-6 pairs of jeans that were waiting for upcycling. I changed threads a lot, because I sewed the strips together with a surface zig-zag stitch in various colors. I had to change the spool a lot, because I used a lot of thread! And everything worked, I was surprised to say. I finished in time for the broadcasting of the new Top gear ;) So I present you my “new” cozy chair.

Priznam, da sem pretežno ponosna nase, čeprav sem za vse skupaj porabila okrog 6 ur. Spodnji del je vreča, tako da blazina zdrsne vanjo, zgornji je pa vržen čez. Moram še ugotoviti, ali ga moram kako speti na sprednji del, blazina se namreč na stolu drži z originalno prevleko, ki je zdaj “spodnja” prevleka. Kosi so postavljeni kar eden na drugega in prešiti s pisanimi cik-cak šivi. Pojma nimam, ali se bo kaj naprej cufalo, pojma nimam, koliko časa bo zdržalo. Tudi kavbojke so bile različno obrabljene, pa nekatere so bile elastične, nekatere ne … živi bili, pa videli. Na zadnji strani pa še “presenečenje”, za katero še ne vemo, ali bo uporabno:

That has two pockets in the back. I have no idea if they will be useful or not, though. I also can’t predict how durable this will be, but it was a fun experiment. Even if my back hurts today.