7

Ojej, zdaj sta me že 2 pofočkali, ta Frišna in Bolha, pa menda res ne smem biti toliko špilferderber, da ne objavim tega seznama. Če mi bo sploh uspel, če ne bo kar v osnutkih ostal …

Moj Slovon in moja dva skorajpubertetnika. Ma ne, saj mali škamp še ni pubertetnik, ampak kakšen dan sta oba bolj nemogoča kot ja. Še dobro, da se imamo tako strašno radi, ne?  Pravzaprav, ali bi morala napisati obratno? Moja dva počitnikarja in moj Slovon? Pojma nimam, to je vse tako pomešano.

Moja sestra in njena družina. Ne se smejat. S sestro sva se večino življenja pričkali, kar je menda običajno? No, pa naj bo običajno. Ko je odrasla, sva pa postali prijateljici. Čeprav je včasih preveč podobna očetu. Ampak samo včasih, pa ves preostali čas odtehta.

Knjige. Knjige so tiste, ki me določajo in oblikujejo, knjige, ki so polne besed, ki sežejo nekam globoko. Boljše so, če imajo vejice in rodilnike, (ko je Polona ravno vprašala), ampak za moj obstoj so bolj od vejic pomembne besede. Knjige se izposojajo, knjige se kupujejo, vse zato, da se berejo. Knjige hočejo biti brane, kar kličejo po tem, da jim znova in znova razlomimo broširane hrbte. Raje imam broširane od trdo vezanih knjig. Ne maram branja knjig na računalniku, to je rezervirano za delovni čas. Prenesem pa elektronske bralnike knjig, ker so tako strašansko praktični in toliko lažji.

Glasba. Ta me spremlja že od malega in je ena od tistih stvari, ki mi jo je dala moja, kako je napisala BojaMoja? primarna družina. Če je ne bi spremljala izbirčnost, bi bilo morda včasih z mano lažje živeti. Ampak ker je Slovon še bolj izbirčen od mene, vsaj doma vlada mir. Drugi pa včasih čudno pogledajo, ko se nad celimi zvrstmi zmrdujem. Še vedno imam najraje klasiko, opera je pa v zadnjih letih zdrsnila pod razne eksperimentalne zadeve, pod razne čudne etnozvrsti in tudi pod zlato slovensko popevko, yu-rock in italijansko kantavtorstvo ne najnovejšega datuma. Glasba ne izhaja več iz moje violine in ta ni več predmet oboževanja, ampak se je prelevila v to, kar je – sredstvo. Znajo pa občasno postati predmet oboževanja kakšni violinisti.

Najina bajta in moje igračkanje. To pravzaprav zelo paše skupaj. Bajta je kraj, kjer se je lahko moje igračkanje razmahnilo, je prostor, ki ga oblikujeva skupaj s Slovonom. Še zelo nedokončan prostor, kjer sem preprosto rada, pa čeprav sem tu večino časa, saj tu delam, živim, se igram, poskušam vzgajati otroke, sprejemam obiske prijateljev … v njej imam pospravljene tudi knjige in vsaj deloma tudi glasbo. Najina bajta je vseobsegajoča.

Prijatelji. Teh je malo, ampak počasi se oblikuje zanesljiv krog. To so prijatelji tiste sorte, ki padejo nenapovedani pred bajto v nedeljo zvečer in pravijo Slovonu, prišli smo, da nam narišeš nadstrešnico, pa otroci rabijo večerjo. Ampak ker ravno plevete, a so še kje kakšne rokavice, da se bo tale skalnjak sploh videlo? In taki, ki pridejo na piknik, čez uro morda preverijo, ali so njihovi otroci še živi, ker jih niso nič videli, ko začne deževati, pa ustvarijo živo verigo z vrta v kuhinjo … Škoda le, da živimo v tako norem času, da imamo premalo časa eni za druge.

Moj maček. Ki ga že 10 dni ni več. Izginil. Mrčkal.

 

Verjetno bi morala nekam vtakniti še rodno družino in kakšen del žlahte. In verjetno moje delo kot tako, ker ga imam rada. Ampak na seznamu ni več prostora.

 

K sreči življenje ni čisto omejeno na take sezname in se v njem vsaj skušam ravnati po filozofiji tistega profesorja, ki je življenje primerjal s stekleno vazo. Saj poznate primero, ne? Naj jo za vsak slučaj napišem, nikoli ne škodi, če tako prebereš večkrat.
Profesor filozofije je na svoj kateder pred svojimi študenti postavil steklen kozarec in vanj naložil večje kamne, tako da ga je napolnil. “To,” je rekel, “so najpomembnejše stvari v življenju. To je vaša družina, to so ljudje, ki jih imate radi, to je vaš študij, vaša služba. Ali menite, da je kozarec poln?” Študentje so prikimali. Profesor je nadaljeval: “K sreči se motite.” V kozarec je nasul drobnejše kamenčke, ki so si našli prostor med velikimi kamni. “To so vaši prijatelji, kolegi, znanci, nujni vsakdanji opravki, ki polnijo vaše življenje. Ali se vam zdaj zdi, da je kozarec poln?” Študentje so čakali, kaj sledi. Profesor je vzel vrečko peska in ga začel vsipati med kamenčke. “To so drobne stvari v življenju, vaš prosti čas, hobiji, knjige, koncerti, stvari, ki so v življenju prav tako pomembne, ki ga zapolnijo do zadnjega kotička. Je torej zdaj kozarec poln?” Študentje so veselo pritrdili: “Ja, zdaj je pa res poln.” Profesor je izpod mize potegnil pločevinko piva, jo odprl in začel tekočino vlivati med kamenje, skozi pesek, dokler ni kozarca napolnil do roba. Študentje so se zasmejali in zaploskali. Profesor je zaključil predavanje: “Tako, ne glede na to, kako polno, zaposleno in prenatrpano je vaše življenje, zapomnite si, da je v njem vedno dovolj prostora, da greste na pivo s prijatelji.”

 

P.s. Nameravala sem biti špilferderber in spet ustaviti verigo pri sebi, pa sem pomislila na to, da bi bilo to morda sebično
Zato bom pofočkala Barbi, ki ni več na Irskem, Mojco iz Akvarija, preseljeno Kio Oro, odseljeno Alcesso in Mlin Nakitin.

Nakitkanje (14)

K raznim porokam sodi tudi to, da si jaz delam nove kose nakita. To je tako kot za koncerte. Če se le da, nov kos. Ker je bilo že toplo, sem se usmerila čisto v poletno smer, potem sem imela pa malo težav, ker je bilo za prejšnjo soboto napovedano strašansko slabo vreme. K sreči se je do popoldneva uneslo, ampak tenke nove bluzice še vseeno nisem oblekla. K majici s pretežno rumenimi rožami in rumeniki tuniki je tale zadeva lepo sedla.

Poleg tegale kosa nakita bi morala objaviti še čestitko za novega nečaka. Ampak, šmir, čestitko je naredila Sonča, ta si je pa omislila svoj lastni blog, tako da – kar tja pokukajte, na blog Frocek. Če ni objavljeno danes, bo pa jutri.

In še dva slovenska bombončka! Moi praznuje 100 objavo, Sonja pa skoraj 200 objav in 27.000 obiskov.
In ali že veste, da Bev podarja po eno štampiljko vsako soboto?

Svet se pa vrti [69]

Krasna ideja, ampak – 950 funtov? Haha. www / vir
Šilčkasto stojalo za svinčnike :) www / vir
Od iste firme – šilček za pet različnih debelin. www
Eliptična miza, ki jo raztegneš na »poljubno« dolžino. Raztegneš, vstaviš vmesne deske (zato »poljubno« – ker rabiš vmesne deske prave širine in dolžine), blokiraš mehanizem. Voila! www / vir
Igralna hišica / pisalna miza. www / vir
Lichtenbergove »slike«. Pravzaprav sledovi, ki jih v plastiki pusti curek zelo pospešenih elektronov. Leeeeeeepo. www / vir
Tik in jesen. Me likes. www / vir
»Rjaste« nalepke – za zaščitit kolo pred krajo. www / vir
Za konec pa še recept za lažje preživetje v Angliji in na Irskem – priročen mešalni nastavek. Tisti, ki ste že hodili po UK, boste razumeli … vir

Prvi dan počitnic

Tokrat smo počitnice začeli tako, kot se spodobi. S pospravljanjem, kot me je (morda nehote) ob lanskem koncu šolskega leta naučila naša M. Pisalne mize, vključno s Slovonovo in Sončino, ki sta topogledno totalno grozljivi, so pospravljene skoraj do čistega. Vsi stari zvezki in delovni zvezki so arhivirani. In iz nedokončanih zvezkov, blokcev, beležk in ostalih papirnih čudes, ki so bila v uporabi med šolskim letom, sva s Sončo porezali liste ven. Za platnice sva uporabili platnice mojega starega, takorekoč antičnega v spiralo vezanega zvezka, v katerem so bili samo še 3 rozasti listi. Da vse skupaj ni preveliko, sva jih obrezali. Ker so v Hoferju face in so imeli pred časom v akciji razne ornk pripomočke, ala giljotina, napravo za spiralno vezanje itd., je nastal zvezek, rokovnik, dnevnik, blok, lahko mu rečemo kakorkoli pač. V spiralo si je Sonča zataknila še tri pilote in pravi, da bo šel povsod z njo.

 

In ravnokar sva preverili, da GRE v njeno letno torbico. Kot torbico bo letos uporabljala jeans torbico, ki sem jo naredila pred kakšnima dvema letoma. Saj je bila iz njenih kavbojk. Si bom že kakšno drugo naredila. Še okrasiti si jo mora po svoje, tista ribica je bila samo prilikana in je odpadla. Iiiii, moj telefon je na fotki, ta je tudi že davno krepnil. Tistega obeska pa tudi ni več gor, nekaj se mi bledo sanja, da sem ga lani na koncu plavanja obesila na nahrbtnik Simonove vaditeljice, ki jih je “zbirala”.

Ne moreš verjet – spet poštarji

Idiotski poštarji vsega sveta mečejo slabo luč na vse poštarje vsega sveta. Najprej taki pri nas, ki menda pohodijo in povozijo kuverte, tako da se v njih ja vse polomi, potem taki v tujini, ki iz Velike Britanije (ta je očitno na koncu sveta) ne znajo poslati paketa v Slovenijo (ali pak smo mi na koncu sveta??). V glavnem, en kretenski poštar iz VB je poslal paket za Slovenijo, se pravi paket, ki naj bi potoval samo znotraj EU na – Bermude!!! Mar bi mene zapakiral ponesreči, ne pa ubogi bombonček s Heleninega bloga, tako da sva se že obe sekirali, da je noge dobil. Je, ja, na poti okoli sveta. Sheesh, ne moreš verjet! Še dobro, da ga ni bermudski trikotnik hamsnil, no. Saj čisto lepo piše gor Slovenia, ne?

Ob koncu šolskega leta

Takih objav boste iz kroga ustvarjalk po moje v teh dneh videli kar nekaj. Mame so se na zaključni predstavitvi naših prvčkov spomnile, da bi se spodobilo učiteljicam “nekako” pokazati, da smo jim hvaležni, ker fajn poskrbijo za naše male piške, čeprav znajo biti včasih uiber naporni. Rožica že, to je itak, ampak, kaj bi pa zraven?
Kaj pa, če bi Kitty kaj naredila?
No, pa je Kitty naredila. Tri učiteljice, tri škatlice. Vsebino ene ste že videli, drugi dve sta novi. Škatlice so “škatle od pic”, velikost 8x8cm, okrasila jih je pa kar Sonča, ko sem ji za vsako “določila” papir. Notri je še listek z zahvalo.

 

 

Dva bombončka moram objaviti:
- Peppermint podarja broško iz filca za dobrodošlico obiskovalcem 21.jun, kakšen dan gor ali dol ;
- Martine is celebrating her becoming a SU demo, 22. jun.

Poroke …

Letos je leto porok. Spomladi so se začele, zdaj bo malo pavze, jeseni pa vsak vikend po ena … ampak poroke so naporne! Najprej zato, ker se je zanje kukr treba lepo oblečt, pa je treba lepo oblečt tudi otroke. Pol zato, ker se ti včasih plani s cunjami podrejo, ker se na hitro ohladi in sploh dežuje k pr norcih, pa je treba otroke oblečt v neki čist druzga, pa še zmir lepo, pa pogoriš na točki, ko naj bi otroke v kaj lepega tudi obul. Naši otroci čeveljcev pač nimajo. No, Sonča že, ne, že zaradi koncertov, ampak kaj, ko jih je ravno prerasla do točke, ko jo tiščijo res že na vsakem koraku, prerasla pa je tudi že moje, tako da si niti s temi ne moreva več pomagat. Pol so pa še same po sebi naporne, sploh če si zraven civilne poroke mladoporočenca omislita še cerkveno in še krst za svoje še ne enoletno dete …

Ampak tisti del, ko nastaja darilo za poroko, je zabaven. Meni. Zadnji trenutki seveda ne, ker nič ne stoji, kot je stalo v moji glavi, pa šizim. Ampak če je tako, da mlada družina načeloma vse ima, ker pač živi že dobro leto skupaj, pa se jo praktično opremi s financami, potem je red, da se te finance lepo zapakirajo. Zna pa trajati, da se ideja oblikuje do točke izvedbe. Meni je tokrat uspelo evrčke zapakirati takole:

V mali bakreni starinski likalnik, najden na bolšjaku, sem zataknila žice, na katerih letijo metuljčkasti denarci. Da žic ne bi bilo toliko videti, je pa čeznje naložena verižica za nevestico, mojo sestrično.

Zraven je bila še čestitka z novimi štampiljkami WOJ – za klasični slog te poroke z iiiiiiiiiiiii varianta vabilom so bile zelo primerne:

Na enak način sta narejena tudi notranjost in zadnja stran.

Svet se pa vrti [68]

Le voyage dans la lune – LEGO različica. Remake, ustvarjen 107 let po originalu. vir
“Paket” so mizica + štirje stoli, ki se zložijo v paket. V treh barvah. www / vir
V večjem mobilcu se manjši skriva, v njem še manjši in tako naprej … do najmanjšega, ki je edini zares delujoč :) Ruske babuške na moderni način. www / vir
Ura za vse, ki jo imate radi pomaknjeno proti naprej, da manj zamujate. www / vir

Nakitkanje (13)

Spet sem se zafrkavala s fuzijskim steklom. Zaradi swapa. Pa šmir, namesto da bi obesek ratal, imam zdaj kup razlomljenega stekla, eno napol staljeno čudo, uspel izdelek, ki ga je sestavila Sonča, in novo mikrovalovko. Na prejšnji se po novem proži termozaščita, čim dela par minut pri večji toploti. Sam to zihr ni zaradi mojega fuzijskega stekla, ampak ker je bila pečica že dolgo v uporabi, ne?

Sončin obesek
Tako sem za swap najprej poskušala še nekaj, pa gledala nekaj drugega, pa preizkušala gel medij in fimoprah, pa akrile, pa … in se potem odločila, da bom poslala tisto, kar sem v zadnjem času res res najboljšega naredila.
Zraven sem pa dala še par malenkosti.

 

Moja swapika mi je pravkar sporočila, da je prišel 6x v mehurčke zavit obesek po pošti do nje polomljen, vse ostalo pa zmečkano in zdrobljeno, čeprav je bila v mehki kuverti tudi akrilna plošča za silikonske štampiljke. Za se zjokat. Častna, da grem na pošto. Obesek bom pa še kakšen naredila. Čisto tak ne bo, ne Je***** Pošto, prasice grde, a so valjar pripeljali, da je čez paketek peljal ali kaj?

Layer Love (5)

Kljub že čisto kroničnemu pomanjkanju časa mi je uspelo narediti tudi peto lekcijo tečaja. Zanimiva stvar, s katero še ne vem, kaj bom.

Nakitkanje (12)

Kot je Slovon že napisal, sva včeraj zjutraj ob kofetu sedela s ta Frišno Polono. Izžrebala me je kot dobitnico noro fantastičnih, ročno izrezanih punčk in perjanic in Prostočasnika – ročno naslikane in izrezane punčke so doživele velik uspeh pri našem malem otroku, tako da, frišna, poln zadetek, Prostočasnik, ki ima tudi svoj blog, pa celo pri Slovonu, ob katerega izjavi, da so NJEMU všeč rjuhe na češnjice, sem skoraj s stola padla. Po 15 letih me moj dragi še vedno (nadvse pozitivno) preseneti. Še dolgo bova morala biti skupaj, da ga bom res spoznala, se mi zdi.

Ampak jaz niti na kofe ne znam it brez kakšnega rezultata svojih igračkanj v torbici (ma laaaažem, jaz torbice sploh ne znam nosit, škatlico je v dolino nesel kar Slovon, da sem imela proste roke in sem lahko hitreje hitela po Klancu navzdol, ker sem se spet začela prepozno odpravljati in je grozilo, da bova zamudila zaradi moje počasnosti in nekondicije). V glavnem, nakladam, za frišno sem sestavila kos nakita, za katerega sem sestavne dele naredila pred nekaj meseci, pa kar niso hoteli skočiti skupaj. Ko pa sem razmišljala o njenih odpičenih blogpostih, v katerih neznansko uživam, prav tako kot v komentarjih, ki se pod njimi znajdejo, je bila ideja tik-tak v glavi in tudi že ostvarjena.

In veste kaj? Paše ji. Če je seveda dovoljeno, da to kar jaz rečem.
Pa tudi nedeljsko kofe brez mularije je nam trem lepo sedlo. Prav fajn smo se imeli

Franja

Sedeli smo v Mantovi in pili kavo (K. in ta frišna Polona in jaz), ko se je mimo privalil en kup policistov na motorjih. Potem pa še en malo večji kup kolesarjev.

»Saj res, Franja je danes!« Pa sem stopil tistih deset metrov do ceste vadit panning.

Ocena? Tako-tako. »Športni« program na Lumixu ima prekratek osvetlitveni čas za take štose. Moram naslednjič probat s kakšnim drugim. (Ročne nastavitve osvetlitvenega časa škatlica žal nima. Njena največja slabost.)

Kakšna fotka je pa vseeno ratala.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

Na današnji dan (4)

Najti fotografije iz leta 2000 je bil podvig, ki je pri meni trajal malo dlje od prejšnjega srečnega hitrolova. Jaz nimam namreč niti poročnih fotografij še urejenih, kaj šele vse druge. Od otroških imam urejeni Sončini prvi dve leti in potem konec. Tamauček te sreče, da bi imel album, sploh (še) nima. Urejanje albumov ni zame. Morebiti, ko bom v penziji.

Še dobro torej, da je imel Foto Grad, kamor sva večino časa nosila razvijat slike, to lepo navado, da je naredil tudi index print z datumom, tako da sem sploh vedela, od kdaj je kakšna kuvertica s slikami v škatli za čevlje v spodnjem predalu v sobi za goste. Obup, vam rečem. V tejle kuvertici z datumom junij 2000 je sicer kup fotk Sonče, ki je bila takrat stara tri leta in se je še znala postavit pred fotoaparat, ne da bi jaz zavijala z očmi , pa par lepih fotk Iškega Vintgarja, ki je bil takrat naša priljubljena izletniška točka … ampak sem se na koncu odločila, da vam pokažem raje nekaj, kar se je takrat šele zares začelo širiti in je danes običajno, modeli pa sodijo v pradavno zgodovino.

levo zadaj: najin fensi Bang & Olufsen vinsko rdeči stacionarni telefon, ki že davno ne dela več
zgornja vrsta z  leve proti desni: moj prvi prenosnik, Siemens, od takrat delam samo še na prenosnikih; moj prvi mobilni Siemens S25, škatla od pravkar prispelega dlančnika Handspring, ki mi ga je kolega prinesel iz ZDA, podatkovna postaja je spodaj desno, ali še dela, sem preverila pred letom ali dvema in – še dela
spodnja vrsta: zbrani slovonski (se pravi ne samo najini) telefoni in dlančniki, v rdeči torbici je najin prvi Ericsson GA 628, ki sva ga kupila davnega leta 1998

Starodavno.

Svet se pa vrti [67]

Robotki iz stare krame. www / flickr / vir
Stojalo za kuhinjske pripomočke za zagrizene švicarskonožoljubce. www / vir
Za poletne dni – in še bolj noči – hiša na drevesu. Pravzaprav okoli njega. Nova Zelandija. www / vir

Ja, to je vse. Dolgočasen teden :(

Kdo se skriva v rabarbari?

Pravzaprav za paprikami, ampak to se ne sliši tako dobro. Zdaj je pa pobegnil v paradajznik (= hišica, v kateri v miru rastejo paradajzi).

Pa nevihta se je začela. Če je ta jež slučajno prišel na vrt, zato ker je iskal zatočišče pred nevihto, potem lahko samo upam, da boste še kdaj kaj slišali od nas …

Layer Love (4)

Uspelo mi je končati, čisto zares končati lekcijo številka štiri. Glede na to, da nisem čisto vedela, kaj naj s tistimi sivinami, s katerimi se je začela, sem kar zadovoljna. Sivo imam rada, siva je mešanica bele in črne, ki ju imam rada, čeprav pravzaprav ne smemo reči, da je katera od teh zares barva, ne? Zato in tudi zato, ker sive pokajoče barve nimam, imam pa obledelo kavbojsko modro, sem mešala v belo tudi malo modre barve.

 

ozadje (cilj lekcije)

končano

Pisava mi sicer ni preveč všeč, saj je moja, ampak buhpomagi, nekoč se bom vpisala tudi na kaligrafijo.

Vodovodna trivia

Hladna voda je vedno na desni. [Moj dodatek: Za določeno vrednost besede »vedno«. Odvisno od monterja/»monterja«, ki je delal napeljavo.]

Hladna voda ima debelejšo cev. [Vidi, vidi, zanimivo. Menda »ker se jo več porabi«.]

Nakitkanje (11)

Ekstruder mi je všeč :) Modra barva pa še bolj.

Blazinice iz moje prve polikačice, narejene z ekstruderjem.
Za zapestnico sem samo naravnost narezala kvadratke. Ker pa sem kačico premalo stisnila, da ne bi postala preozka, so bili miceni kvadratki premalo sprijeti. Par koščkov je med natikanjem razpadlo. Upam, da tile ne bodo naknadno. Tale je kar zame :)
Obesek s prekrivanjem prosojnih rezin. Kavbojsko zapenjanje.