Papirčkanje (44)

Ko bi se človek rad sosedi na hitro zahvalil za drobno uslugico, na hitro nastane drobno kazalce.

Uniči ta dnevnik – Wreck this journal (2)

Še naprej pomalem uničujemo dnevnik. We’re still wrecking.

Rišemo kroge. Drawing circles.
Šivamo na roke (s) in na stroj (S). We hand-sew and machine-sew.
Pišemo notranje monologe. We write internal monologues.
In ga mečemo z nadstropja dol. 3x. Na vrt, med bučke. And we’re throwing it from high up. 3 times. Into the garden, on the zucchini bed.

Papirčkanje (43)

Ko sva včeraj s Sončo (ona je pobarvala medvedko ter razpostavila rožice in izbrala kamenčke) delali čestitko ob rojstvu male Pike, sem se spomnila še na Natašine mašnice.

In ker sem jo ravno sestavljala, sem spotoma še pofotkala postopek. Način sestavljanja pentljice je prilagojen na to, da sem za osnovo uporabila okovane luknjice (eyelets, no, saj veste, kaj mislim).

Najprej iz traku oblikujemo krogec in ga pretisnemo, kjer se prekrivata začetek in konec. Tako lahko tudi izmerimo natančno širino naše pentljice.
Na sredini zlepimo z lepilom.
Na zadnji strani začnemo “vozelček”. Ovijemo okoli in okoli, na zadnji strani zalepimo še enkrat in odrežemo.
Oblikujemo trakca, kot želimo, da stojita, in ju prilepimo pod ustreznim kotom.
Narejeno pentljico prilepimo na osnovo. Vsa ravna in lepa je, ampak pozabila sem pomisliti na to, da bi morala narediti krajšo, če naj bi se očesce videlo tudi na desni strani. Nič hudega.

Malo drugačna od tistih, ki mučijo Natašo, za tiste rabim drugačen trak, ki ga nimam v rožnatih odtenkih.

Predelava majice

Jaaaa, no, spet, to je tako šivanje, ki mi potegne. Tokrat je “nasrkala” ena Hervisova reklamna majica. Spet rdeča. Nimam pojma, zakaj. Hervisovega logotipa na hrbtu ni več, slogan je pa ostal. Najprej sem razmišljala, s čim naj ga prekrijem, pa so mi rekli, da je itak totalno primeren za moje nemigajoče življenje in da naj se ga raje držim, kot da ga brišem. Še malo teliranja, malo krajši rokavčki, cikcak … in rožice! Žal nimam slikce izpred predelave, ma saj itak veste, kakšne so navadne reklamne majice.

This is (again) a recycled promotional T-shirt. Front and back in the smaller picture. I love doing them. And since I still mess up the corners, this one got little gingham flowers made from a ruffled ribbon.

I’m happy. My granma, who was a seamstress, tried to teach me how to make fabric flowers probably around 25 years ago. Not from ribbon, from scratch. Today I learned to do them out of ribbon. I hope that she’d be proud.

Layer Love (8)

Končala sem predzadnjo lekcijo. Tale je narejena na lesu. Dol v Slovonovi delavnici sem našla en smrekov ostanek in nisem nič kupovala posebej slikarskih plošč, itak nisem vedela, kaj bo nastalo. Tudi mere so približne, 19x27 cm. Zanimivo pri tehle plasteh je, da tudi če delaš praktično po navodilih, ne more nastati 2x enaka ali vsaj podobna zadeva.

Tokrat sem nadaljevala, ko je bila podlaga končana in dodala “slikce”. Ne vem, ali je zaradi jutranje svetlobe ali preprosto zato, ker je pač fotografija, ampak v resnici vleče bolj na zeleno kot na mojem zaslonu in ima več globine.

This is my 8th Layer Love lesson. When I was finished with the background, I didn’t want to stop. So I cut some stenciles and took out some homemade stamps and kept going. Keeping in mind that I just took a piece of leftover wood, cut it to square it up and sanded it (it’s a piece of spruce), I’m pretty happy with the result. It does have a bit more depth in RL.

And now, only one to go.

Svet se pa ne vrti

Moj glavni računalnik je odpovedal poslušnost, zato se do nadaljnjega svet ne bo vrtel :( Soooooori.

(Kaj ma to veze? Na njem imam nameščen FeedReader in na njem hranim zanimive linke. In to je vse šlo …)

Layer Love (7)

Končno sem končala lekcijo 7. Julie nam je naložila, naj uporabimo metode grunge na roza barvi. Huh! S tem sem pa namučila in težko bom še kdaj vzela za izhodišče rozasto in potem ostala pri njem.

Med procesom si je podlaga sama izborila svoje ime: Pink barf.

A ni glih taka, kot da bi bilo Barbiki slabo, no?

This is my no. 7 background. Julie wanted us to use pink. I’m definitely not happy with it. It could use a Suzy Blu doll, but … well, I’m probably not taking that class anytime soon. Maybe it will work out when I do the top “non-background” layers. We’ll see …

Svet se pa vrti [72]

Ste že mislili, da sem pozabil, a? Al pa da sem na dopustu? Nak, samo zamujam.

Sadje? Post-it listki! Na voljo tudi v obliki hruške. Menda delo japonskih D-Bros, ampak jih na njihovem sajtu ne najdem. Mogoče boste imeli več sreče kot jaz. www / vir
Zložljiva kolesarska čelada iz blaga. Žal samo prototip :( www / vir
Kovinske živali Andrewa Chasea. www / vir
Koledar malo drugače. Črnilo, ki se počasi vpija v papirni trak in vsak dan pobarva dve številki. Vsak mesec v svoji barvi. www / vir via 17.slon
Ura z enim »kazalcem«, ki kaže ure minute in sekunde. Popolnoma genialno. Na zidu nad televizorjem bi bil ravno plac zanjo … pa kaj, ko jih je samo 20 :( www / vir via 17.slon
Na pomoč! Bralno znamenje :) www / vir

Domače štampiljke

V nedeljo me je strašno imelo, da bi rezljala štampiljke iz adigrafa. Pa sem jih. Take preproste, da so lahko za kombinacije, da jih lahko vtisnem v polimer, da lahko karkoli. Hotela sem si narediti tisto komplicirano socvetje, ampak sem vmes potrebovala pavzice v obliki čisto preprostih rezljanj in obrezovanj. Neskončno možnosti … Do tega, da bi jih pofotkala, pa vse do danes nisem prišla. No ja …

Tole sem z distresi zdaj naredila v par minutah (in definitivno ne znam lepo pisat).

Cuke, cukete, cuketine!

Vsepovsod okoli mene so cukete ali lepo po slovênsko* bučke. Med deževjem prejšnjega tedna jih je kar nekaj “ušlo”. In kaj lahko narediš s prevelikimi cukami, ki niso za na žar? Vložiš jih.

Bučke, čebulo, česen – rezali smo ene 3 ure. Rezultat: 9kg očiščenih in narezanih bučk. Vkuhanih: 32 kozarcev. Še nikoli toliko.

In kaj bomo s tistimi, ki sta jih zjutraj prinesla oče in mama in še eno, ki je zrasla na našem vrtu v zadnjih par dneh? Zraven rib jih bomo vrgli na žar. Ne?

In še recept, če slučajno koga zamika vlagat cukete:

Pripravimo:

1 kg očiščenih in na koščke (0,5-1 cm) narezanih bučk

3 narezane čebule (ali ustrezno količino šalotke)

3 stroke česna

vejico rožmarina

8 vejic bazilike (ali po okusu)

3 kavne žličke sladkorja

3 kavne žličke soli (ali malo več, po okusu)

2,5 dl olja (jaz dam najraje kar olivno)

2,4 dl navadnega 4% kisa

Vse skupaj streseš v kozico in zavreš. Kuhaš približno 5 minut, če so bučke trše, par minut več. Še vrelo nadevaš v vroče kozarce in nepredušno zapreš.

Pustiš stati 40 dni** – od takrat dalje so res dobre.

 

* kot je rekel Kobal v kateri igri že?
** po navodilih iz Ekstra deviško

Skupinska čestitka (5)

Novih komentarjev na potemtakem izdelano čestitko ni, še D., ki ga je napisala, pravi, da najraje ne bi nič, tako da ostajamo pač pri tem, da je čestitka dokončana. Slovon pravi, da mu je všeč, in da je zelo “nejaz” – kar je všeč meni. Izzivi so odlični, če se lotiš delati nekaj, česar sicer ne bi oz. če narediš nekaj drugače, kot to počneš sicer. Poglejmo torej, kateri komentar je Random.org izžrebal kot prejemnico čestitke:

Here are your random numbers:
2

Timestamp: 2009-07-14 13:46:05 UTC

 

Drugi komentar v prvi objavi skupinske čestitke … ho hoooo, ni Natašin! (Šala, šala! a si vplačala loto?) Kar je verjetno čisto v redu, ker je ona igro začela, tako se bo igra nadaljevala, če se bo Mariki ljubilo nadaljevati jo. Silimo ne nikogar, ne?
Marikin naslov imam še iz daljnih časov, ko sva si izmenjevali ATC-je, tako da gre ob prvi priliki kartica na pošto in na pot.

Vsem najlepša hvala za sodelovanje, bilo je nadvse zabavno. Vabljeni, da začnete še kakšno verigo …

Skupinska čestitka (4)

Za predzadnji korak je Random.org določil naslednji vrstni red:

Here are your random numbers:
1
4

Timestamp: 2009-07-13 10:09:51 UTC

Nataška, če še nisi vplačala lota, je to skrajni čas :P Tvoje navodilo: Zdaj moraš pa še vsak roza okenček poštempljat. Barbi pa je napisala: Najprej mi je padlo na pamet, da bi v vsak kvadratek dodala kakšno malenkost, podobno kot je napisala Tanja ... gumbki, rožice, pentlje ... po lastni izbiri.

For the next step random.org choose Natasha’s (again, quick, you need to buy a lottery ticket while you’re on the roll!) comment “stamp every window” and Barbi’s comment: add a tidbit on every square.

Tole je rezultat:

In zdaj morate predlagati še zadnji korak oziroma dva.

And now it’s up to you to suggest the last step (two steps actually) to finish it off!

Uniči ta dnevnik – Wreck this journal (1)

Pred nekaj časa sem pri Nataši videla njen prvi poskus uničevanja dnevnika in pogledala nekaj povezav na dnevniku TNC – Wreck this journal. Rekla sem si, da tega pa RES ne rabim, ker knjige tako ali tako ne bi mogla uničiti. Nato sem na eni od povezav videla, da je lastnica bloga vse skupaj spremenila v družinski projekt. Hmmm, TO bi pa šlo, ne, da bi otroci lahko na tak način ohranili spomine na eno poletje, pa koneckoncev je prav ta knjiga res namenjena uničenju in eksperimentiranju s svojimi psihološkimi zavorami … in ker sva ravno naročala večje količine knjig z Amazona, sem zraven pritaknila še dnevnik za uničenje.

Otroka sta bila nad njim navdušena – dokler ni bilo treba dejansko česa narediti. Strani odpirata naključno, velja, da tam, kjer se dnevnik odpre, tisto se naredi. Izkazalo se je, da to ni vedno mogoče. Če imaš obdelanih šele par strani, potem svoje najljubše npr. še ne moreš podariti. Ker nisi še tako daleč. In če blizu ni nobenega prijatelja, ne more uničiti ene strani namesto tebe. Če bi šli prosit sosede, bi verjetno klicali zdravnika … Poleg tega Simon ni hotel prežvečiti enega lista, pa smo preložili posladek na nek dan v prihodnosti, ko bo kdo bolj lačen (verjetno jaz, ki sem na dieti). Tako da malo se igramo, malo preskakujemo, malo … si skušamo ne postavljati prevelikih ovir in miselnih preprek in skušamo preseči običajne okvire v eno ali drugo smer.

Pa poglejmo, kaj vse smo že naredili (vrstni red je samo približen):

podpisali smo se vsak malo in to ne prvi dan
dopovedati Simonu, da je treba res s svinčnikom skozi papir, je bilo kar težko sem pa jaz zanalašč tudi mimo narisanih lukenj luknjala
list smo iztrgali in ga vrgli na kompostnik, ampak ne hodimo gledat, kako razpada
tale je bila za oba zelo zabavna jaz sem jo še potapkala z distressi, da se bolj vidi, kje je zmečkano in oprano in …
čečkaj že, ampak “mami, kaj naj napišem?” to je največji problem
“mami, dokler nisem začela čistiti, je bilo lepše”
pisati z usti je težko, ali imena luda, nalaze se svuda ;)
ugotovitev današnjega dneva – moja hči je piromanka
“mami, to pa ne bo šlo s svinčnikom, se je takoj zlomil” “znajdi se, detece”

Poleg tega smo še razlomili hrbet dnevnika. To je pa Slovon naredil.

Po moje bo tole na morju še jako zabavno. Ampak do takrat bo padlo še kar nekaj dežja, malo zabave je treba najti že prej, ne?

Debeluhar na sivki

Iz piknika, ki ga je K. omenjala nekaj objav nazaj.

Miniperlice in šivanje peyote

Danes ne bom nadaljevala voščilnice, doslej so prišli samo 3 komentarji in čez vikend manj sedimo pri računalnikih, zato bom počakala do ponedeljka opoldne, preden izžrebam naslednja 2 koraka.

Zadnjih nekaj večerov sem pred televizijo (ko nisem več mogla likat, bruh) počasi sortirala miniperlice iz ene vrečke mešanih, iz katere sem večje v zadnjega cca pol leta že počasi izločila. Moja mizica ob kavču je bila videti takole:

Večji kupčki so zdaj že v 2 sortirnih škatlah in še vseeno mi je ostalo kakih 20-30 barv, ki jih pravzaprav nimam kam pospraviti. Samo na tem listu je okrog 60 kupčkov različnih perlic in jaz tega na prvi pogled sploh nisem znala oceniti! Noro :) To sicer pomeni, da je posamičnih perlic zelo zelo malo, ampak za kakšno drobno kombinacijo bodo že, če ne, jih bom pa bolj mešano uporabila, kaj pa naj. Vsekakor na to ni bilo mogoče sklepati iz tistega črnega kupčka v skodelici, ne?

Zdelo se mi je, da imam tudi delica perlic zbranih dovolj za svoj prvi poskus peyote. 1x davno sem že poskusila naštudirati tole šivanje in se mi je zdelo, da sem zanj preprosto preneumna, ker nisem uspela narediti prav nič in niti najdrobnejše zadeve. Sinoči sem podirala ene 6x posamične delčke, nato se mi je od daleč zazdelo, da je nekaj kliknilo na svoje mesto. Vse šivanje sem podrla (od nestrpnosti sem ga kar razrezala) in začela od začetka. Uspelo mi je narediti micen, najbolj micen obesek in ko sem ga končala, sem ugotovila, da nimam dovolj perlic nasortiranih, da bi naredila še enega enakega in ju spremenila v dva micena uhančka. Ampak bom, ker mi je všeč, čeprav Slovon pravi, da je videti kot majhen tepih. Upam, da bo McCrafty ponosna name

Botanični vrt v Novi Gorici

A Nova Gorica da ima botanični vrt? Zanimivo, zanimivo.

Nekako tako sem razmišljal prejšnji mesec, ko sem gledal, kam naj še odvlečem otroke. K. je poslovno visela v Gorici, mi pa smo zabijali čas v okolici, da smo se potem skupaj odpeljali na Obalo. Da smo si pri tem ogledali goriški grad, že veste, ker pa se mi je zdelo to premalo časovno potratno, sem poiskal še nekaj dodatnih »interesnih točk«. Ena od njih (in edina, za katero smo imeli še čas), je bil omenjeni botanični vrt.

Našel mi ga je softver moje Evice, ko sem mu rekel, da naj poišče zanimivosti v bližini NG. Še dobro, da sem ga tudi v praksi iskal kar s pogledom na GPS, ker zadeva ni označena. Sploh. Niti približno.

Lokacijo od malo bolj daleč in od bližje lahko vidite na spodnjih dveh slikah (NG je v zgornji polovici leve slike). Najlažji dostop je od mejnega prehoda Rožna Dolina. Če pridete z nove avtoceste, se boste znašli na krožišču (leva slika levo spodaj), kjer zavijete proti Italiji, potem pa v zadnjem trenutku ne greste levo na mejni prehod, temveč naravnost po Poti na Pristavo. Na naslednjem resnem križišču zavijete desno na Kostanjeviško cesto, se peljete nekaj sto metrov v hrib in ko se na levi pojavi skupinica zgradb, ste prispeli. Parkinga ni – mi smo parkirali malo višje ob cesti, zraven vrtičkov. Placa je za nekaj avtomobilov. Še koordinate vhoda v botanični vrt, za dobro opremljene ponavljalce: N45 56.803 E13 38.241.

Takole pa je nekaj zadnji kilometer (in pol) poti narisal Google:

Zdaj boste pa že našli do tja, kajne?

Še preden smo vstopili, smo opazili zgradbo z zanimivim stolpičem. Stoji sredi botaničnega vrta in je – menda (vsaj tako trdi Evica) – knjižnica Univerze v Novi Gorici. Podatek se mi ne zdi ravno pravilen – mi smo bili tam v petek, pa ni bilo nikjer nikogar. Zgradba je bila zaprta. Poleg tega pa vse skupaj ni videti ravno knjižnično. Videti je kot zelo lep stolp, ki se drži lepe stare zgradbe, na katero je nekdo dozidal kockasto svinjarijo iz neometane opeke in s plastičnimi roletami. Bljak!

Bralci iz tistega konca – razsvetlite me, prosim!

Drugače pa česa posebnega v tem botaničnem vrtu res ni videti. Imajo ogromen nasad bambusa …

… s katerim sta imela otroka obilo veselja …

… jaz pa tudi.

Srečali smo eno štosno hortenzijo s cvetovi v rdeči, modri in vseh vmesnih variantah.

In splezali smo na drevo. No, sta splezala. Jaz sem fotografiral.

Pa videli smo zajca (jaz) in srno (jaz in tavelka). Očitno je botanični vrt opremljen tudi z živalmi.

Preden odskrolaš po strani navzdol, pa odgovori na tole vprašanje: »Kako visoko sta splezala naša dva?«

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Perspektiva je štosna reč. Sploh če fotograf leži na tleh :)

Aja, pa komarji so nas požrli, čeprav smo bili ustrezno protikomarsko našpricani. Botanični vrt nam je bil pa vseeno všeč!

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]