Koreno nad Horjulom

Prejšnjo nedeljo sem se že toliko odpočil od dopusta, da sem si privoščil kolesarski izlet. Pravzaprav smo naredili to v dveh izmenah – najprej sva se jaz in M. odpeljala na Koreno nad Horjulom, potem pa so punce naredile en bolj ravninski krog po okolici Vrhnike. Tamali otroci so se pa zabavali doma in jih skoraj ni bilo treba pazit. In vsi smo se imeli fino.

Koreno je vas na enem takem luštnem grebenu severno od Horjula. Ko se pelješ po avtocesti mimo Drenovega griča pogledaš na sever in za prvim nizkim grebenčkom, poraščenim z drevesi, vidiš drugega, ki ima na vrhu ne drevesa, temveč travo. Jako nenavadno za Slovenijo. V travi so hiške, na vrhu pa cerkvica. (No, to pa ni nenavadno za naše kraje.)

Tura je iz Vrhnike do Horjula pretežno ravninska, z manjšim vzponom nad Ligojno (ene 80 metrov višinske razlike), v Horjulu pa postane pot zelo strma. Najbolj strma je na začetku – tako je vsaj videti po grafikonu višine in tudi pri spustu je bil občutek tak. Priporočam da začnete turo kjerkoli, samo v Horjulu ne. Do tja je treba priti že spodobno ogret.

povezava na posnetek poti na GPSies.com

Vzpona je bilo vse skupaj skoraj 500 metrov (višinske razlike je dobrih 400), tudi po zaslugi tega, da sva na vrhu malo zašla in sva se na neoznačenem križiču odpravila levo, gledat ovce (ker drugega na koncu ceste ni bilo).

Najina pot je verjetno najbolj pogosto izbran kolesarski dostop na Koreno, zagotovo pa ni edini. Naslednjič bom šel gor iz Zaklanca, dol pa čez Samotorico. Glede na izohipse bo spust zelo zanimiv

Razgled iz vrha je krasen, še posebej na južno, Horjulsko stran in naprej na Vrhniko ter barje. Žal je bilo ob desetih še zelo oblačno, zato nisem kaj dosti fotografiral.

Polja med Horjulom in Vrzdencom.

Pogled na Vrh (kucelj na levi) in Horjul

360-stopinjska panorama, posneta na vrhu (in na trenutke bolj bedno zmontirana, se opravičujem)

Pa še tale je nastala kar med vožnjo – da boste videli, kako se fjakam naokoli.

Na desni je Emica oziroma Garmino eTrex Summit HC. Fina zverinica – je sicer namenjen pohodništvu, a se zna obnašati kot odličen kolesarski števec, pa še višinomer ima.

Levo od nje je moja nova Sigma, ki pazi na to, da se po klancih ne prešponam. [Je rekel doktor: »Dajte pazit na utrip, niste več mladi.«] Tokrat sem se poskušal držat pod 150, pa je na bolj strmih klancih vseeno šlo bolj okoli 155, na našem domačem (ki je še vedno najbolj svinjski od vseh) pa na 160. Vseeno pa sem bil po koncu ture bistveno bolj spočit, kot sem običajno po takšnih podvigih, ko vozim toliko, kolikor zdržijo pljuča in noge.

A tisto na levi? To je pa zvonec. Amsterdamski.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]