Bolšoj teater

Sinoči sem nepričakovano šla gledat Jevgenija Onjegina v izvedbi Bolšoj teatra v CD-ju. Prijatelj je imel karto viška in zaboga se ni spomnil nikogar, ki bi hotel v opero. Še dobro, da se je spomnil name, čisto res. Bolšoj teater je vsekakor nekaj, kar je treba 1x v lajfu doživet. Na licu mesta bi bilo bolje, a tudi Gallusova dvorana ni od muh. Prijateljeva mama se je pritoževala, da ji je bila prejšnja, bolj klasična postavitev bolj všeč, pa da kakšne moderne obleke, pa kako minimalistična scena - no, meni je bilo pa to vse res res dobro, da o kristalnem lestencu z vsaj 5m premera v drugem, s škrlatom zaznamovanem delu, niti ne govorimo.

Peli so božansko, sploh Tatjana, glasovno mi je bil še najmanj všeč Onjegin, ampak to je pač stvar osebnega okusa. Mi je bil pa zato toliko bolj všeč glas Aleksandra Naumenka v vlogi kneza Gremina. Dirigent me je navdušil - celo opero je dirigiral na pamet. In partitura je bila z mojega balkona levo videti debela dobre 4cm. Cukr.

Špasno se mi zdi, takole v operi sem nenadoma ugotovila, da je Puškinovo klasično delo Jevgenij Onjegin en čisto navaden ljubič. Danes bi ga izdali kot plažno branje pred dopustniško sezono, v žepni izdaji. Glede na obilje ruske patetike v verzih se mogoče še prodajal ne bi prav preveč.

V operi nisem bila že tako dolgo, da sploh nisem vedela, da jih podnaslavljajo. Oziroma nadnaslavljajo, no, zgoraj na vrhu je en kos platna, na katerega projicirajo prevod. Sinoči v slovenščini in v angleščini, so računali na toliko tujih gostov? Po registracijah v garaži ni bilo take sile.

Stran v dnevniku pa še ni narejena, moram delat. Mogoče popoldne, čeprav moj križ še danes ugovarja, ker je 3h sedel na neudobnih stolih v CD-ju. Ma šmir, po 3h je vsak stol neudoben.