Lakirnica

Zdaj me že z vseh strani opominjajo, da “tako pač ne gre, da objavi samo Slovon kakšen svet, ti pa nič”. Res je. Ampak v zadnjih dveh tednih sem delala pretežno prevode in lekture, zjutraj, čez dan in zvečer, teh pa nekako ne morem objavljati. In kaj naj, objavim svoje frustracije, ker nekdo ne zna uporabljati rodilnika, namenilnika, ker ne ve, da pri pregibanju besede veter izpade nestanovitni –e- pred –r, ker pišejo Korejci angleščino, sestavljeno še bolj iz samih samostalniških zvez kot Angleži, ker … eh, kaj bi se človek razburjal, popraviš, pa je, preklinjaš in prevedeš po pameti, gremo dalje. Je pač nor september, ni ne prvi in ne zadnji. Čisto čisto brez ustvarjanja ne gre, ampak na straneh v dnevniku ni nič kaj takega novega (oh, no, ena stvar morda celo je za objavo, pa sem pozabila nanjo), na platnu je že 10 dni še vedno samo skica … fimo je čakal skoraj cel teden razstavljen na “moji tretjini” kuhinjske mize, da sem se ga končno lotila, ampak ta najboljši kosi so šli sicer pobrušeni, a še nepolakirani in neprevrtani do A., ker … eh, boste že videli končni izdelek. Sem pa izkoristila sinočnjo totalno mentalno utrujenost in večerni film/serije, da sem “malo” lakirala. Je rekel Slovon, da to je pa že vredno fotkati. No, pa je fotka.

I’m working. A lot. I mean, working working, not art-dabbling. A bit too much, actually. That’s why I don’t have much to show in the “artsy” department. Half done stuff. Yesterday I was too tired to do translations, so I grabbed the chance to do “some” varnishing. I like the porcelain feel of sanded and varnished poly-pieces.

P.s. Dokler jih ne spravim v ogrlice, so beadsi naprodaj v rinfuzi.