Pleksi miza [1]

Že dolgo nisem nič luštnega naredil :( Še dobro, da smo se lotili manjšega preurejanja otroške sobe in potrebujemo mizico. Tako, da se bodo za njo lahko usedle približno tri mule in delale domačo nalogo. In ker imam v “skladišču” nekaj 8-milimetrskega pleksija, ki ga je kolega rešil pred odpadom, je padla idela, da bi ga uporabili za mizno ploščo.

Pleksi je kul, ampak v kombinaciji z lesom mi nekako ne sede. Zato sem se odločil za aluminij. Pa sem se odpravil … po aluminij v Merkur (za Bežigradom, tam ga imajo še največ), po druge dele za montažo pa v Bauhaus. Seveda nisem imel pojma, kako bom zadevo sestavil – imela naj bi okvir, ki bo podpiral pleksi, iz njega pa naj bi štrlele noge. Take, do tal. Vse štiri. Pa sem se zmotil že na začetku …

 

Na zgornji slikci so sestavni deli – razni vijaki (od tega ena runda prekratka – tako je to, če se šele med policami odločiš, kako boš zadevo sestavil, pa si potem poskušaš predstavljati, kako se bodo posamezni deli zložili skupaj – narobe, seveda) in aluminijaste palice. Dve dolgi za pod daljšo mizno stranico, dve srednji za pod krajšo in dve nogi. A? Dve nogi? Ajajaja, pa bo spet treba v Ljubljano :(

Sem pa našel čisto luštkane plastične nogice, narejene natanko za ta profil aluminija (40 x 20 mm). Samo nabije se jih notri.

Seveda sta bila dva kosa predolga in je bilo treba žagat … Tale žaga je genialna – vanjo gre tudi list za les, pa pod kotom žaga pa ogromne stvari se da žagat (tram 10 x 10 cm v minuti in pol, preizkušeno dve leti nazaj).

Tako nekako naj bi se noga sestavila z okvirjem. En kotnik zunaj, en znotraj, pa en kup vijakov.

To je pa edino, kar sem lahko danes naredil na okvirju – ker nisem imel dovolj dolgih vijakov pri roki. Pa še ta kotnik je privijačen samo začasno. Zagotovo ga bom moral vsaj še enkrat snet, pa kotnike bom verjetno presprejal v sivo, ker so bolj žalostne kakovosti. Na koncu bodo vijaki odžagani na pravo dolžino, matica pa bo tista, ki ima notri gumo proti odvijanju.

Tole je bodoča mizna plošča, odžagana na pravo dolžino. Širina je bila pa kar OK.

Žaganje pleksija je bolj ena žalost. Na manjši hitrosti žagica ne žaga, na večji pa stali plastiko, ki se potem ohladi in spet zlepi dela skupaj. Ko je pleksi prežagan, se še kar drži skupaj in ga je treba zlomit (no, vsaj točno tam poči, kjer si ga žagal). Rob je pa bolj žalost …

Tole je že lepše. Isti rob, obdelan z nadrezkarjem. Samo ostro je še zelo …

… zato sem vzel nadrezkar še enkrat v roke in z drugim nožkom zaoblil robove.

Jutri pa naprej!

Svet se pa vrti [32]

Ups, saj je že petek! Včeraj ni šlo, sem moral dokončat članek :(

Tipografija vsepovsod. www / www / vir
USB razdelilnik s štirimi vhodi. V zloženem položaju. www / vir
Topla voda, rdeča barva. Hladna voda, modra barva. S kroglo regulirate toploto in pretok. Svašta. www / vir
Naslanjač se da izdelati tudi z – motorko. www / vir
Za ustvarjalce z VELIKO prostega časa – rabite le 500 trikotnih koščkov papirja. In deset ur. www / vir
Lepo okrašena zahvalna pisma in voščila. www / vir:K.

ODZIVNOST CRKNJENEGA KONJA

Moj ljubi mobilni operater, moji ljubi mobilni telefoni … piiiiismo, no. Ok, stvar je taka.

Naša tavelika ima 11 let. In midva oba delava doma, ne? Kar pomeni, da mobitela ne rabi kaj preveč. Oz. je bilo tako do letošnjega šolskega leta. Ko je končala 4.r/9, se pravi pri skoraj 10 letih, je z National Geographicom Junior dobila GSM kartico za Debitel, na kateri je bilo par € bonusa. In smo rekli, nič, dete gre na plavalni tečaj, zraven bo imela še mlajšega brata, pa poiščimo en star in še delujoč mobi, pa zadevo izkoristimo za ta čas. Se bo vsaj pokazalo, ali ga potrebuje ali ne. Izkazalo se je, da ga pravzaprav ne. Celo naslednje šolsko leto je porabila za mobi mogoče 20€. Pa sem verjetno preveč rekla. Še največ za to, da naju je poklicala po kakšnih krožkih ali glasbeni, da sva prišla ponjo. Noooo, in zdaj smo v 6.r. Začele so se telefonade. Ki so s predplačniškim računom ravno prav omejene in vzgojne, da se dete nauči ravnat s telefonom. In že smo pri problemu. Predplačniški mobi brez bonitete = mrtev mobi. Kar pomeni, da punca tudi Slovona ne more poklicat, da bi jo prišel iskat po orkestru, ko je že tema itd. Ne, da je tako zelo daleč, ampak vlačit velik violončelo po hribu navzgor je pač ojejhata.

Mati v akcijo. Prebrskam Mobitelove spletne strani. O še nedavni reklami “govori na mamin račun” s tisto ogabno veliko goflo na prikupnem otroškem obrazu ne duha ne sluha več. Nič, preden jaz na teh obsežnih spletnih straneh kakšno pametno pogruntam, mi gre lahko pol delovnika, zakaj pa obstajajo brezplačne številke za pomoč naročnikom? Pokličem. “Vsi operaterji so zasedeni”. Ok, bomo pa ob prijetni glasbi par minut počakali, saj ima mobitelček svoj zvočniček, jaz pa tudi lahko ob njem naprej prevod tipkam, ne?

Par minut? ------------------- My ass!

Prijetni glasbi? ----------------- My ass squared!

Po približno 7 (sedmih!) minutah sem bila že tako strahovito živčna zaradi hreščečega škripanja, ki je prihajalo iz mobija, da bi šla v hipu na čik, če bi kadila. Delati nisem mogla več, po mejlih sem pa tudi klikala, ne da bi sploh videla, kaj sem prebrala. Za poživinit! Po 20 minutah ni bilo še nobenega odgovora od operaterja, ki bi se bil tačas odsedel. Zato sem stipkala spodnji mejl in šele ko sem ga skončala, sem “zvezo” prekinila.

Spoštovani,

dvajseta (20) minuta teče, kar na vaši brezplačni telefonski številki za naročnike GSM (041 700 700) poslušam strahovito nadležno hreščanje modemske povezave v globokem predoru in se čudim, kako da s takim odnosom do strank od vas ne pobegnemo kar vsi po vrsti. Vaša stranka sem že več kakor 10 let in danes resno razmišljam o tem, da je čas za zamenjavo mobilnega operaterja.

(dvaindvajset minut)

Preden to storim, vam dam še eno priložnost: za hčer, ki trenutno uporablja Debitelovo predplačniško mobi-številko, bi potrebovala rešitev, s katero lahko vedno, tudi ko na računu nima bonitete, pokliče "na mamin račun". Se pravi, idealno bi bilo, da ima Mobitelovo predplačniško številko (zato da se uči nadzorovati svojo porabo), s katero lahko kliče tudi eno Mobitelovo naročniško številko. Ali taka rešitev obstaja?

(triindvajset minut)

Me pa sočasno zelo resno zanima tudi, ali ste tiste zvoke za čakajoče na "prostega operaterja" (kakšen kolosalen bulšit), izbrali natanko z namenom, da odženete stranke?

Aja, Zadeva tega mejla je bila enaka kakor je naslov tega posta.

Zdaj grem pa poskusit srečo k Simobilu.

EDIT: medtem sem dobila prijazen avtomatski odgovor svojega operaterja:

Pozdravljeni,

prejeli smo vaše sporočilo, na katerega vam bomo odgovorili v najkrajšem času.
Lahko nas tudi pokličete v Center za pomoč naročnikom, kjer smo za vas dosegljivi 24 ur na dan na številkah: 041 700 700 (naročniki), 121 (Mobiuporabniki), (01) 47 22 255 ali +386 41 700 700 (iz tujine).

Prijazen pozdrav,

ekipa Mobitelovega Centra za pomoč naročnikom

Papirčkanje (2)

Včeraj me je migrena dajala in ni popustila vse do večera. Zato tudi nisem praktično nič naredila za službo. Zvečer pa sem bila nenadoma budna, na pilates pa vseeno nisem mogla in ko so otroci šli spat, Slovon pa na skvoš, sem dobila živčne roke in noge. Živčne roke je najbolje zaposliti. Če ima človek material, to ni hud problem, ne? Tudi nov toner v tiskalniku pomaga. Nastala je tale voščilnica:

- nastala je po skici #13 Cutie Sunday, - punčko mi je spet narisala sestrica, pobarvana pa je spet z vodenkami – ugotavljam, da mi vodenke zelo zelo sedejo (moja sestrica je imela prav, ko je rekla, da flomastri niso zame), - senčeno s kredami, - kar nekaj belega Sakura sufléja je uporabljenega, a se vidi na fotki?

Pri naslednji se moram malo odmakniti od teh bledo bež barv, nimam pojma, zakaj sem za podlago spet vzela enako barvo kakor za prejšnjo. Ko je naša pupa vstala, je skoraj okrog padla. Upam, da bo še komu všeč …

Blog-roll in blogerski bombončki

Kako bi prevedli blog-roll? Blogorola je pri nas spletišče … kdo ve, ali so trejdmarknili svoje ime? Le kako mi uspe pri vsaki stvari, s katero se ukvarjam, naleteti še na prevajalski problem? Očitno sem res profesionalno formirana. Da ne bi kdo slučajno mislil, da sem se zmotila. Jaz DEformirana NIKAKOR nisem. Profesionalno oblikovana in naravnana pa sem. No, kakšno tako jutro, kot je današnje, na katero me prilično boli glava in se posledično težko zberem in spravim k prevajanju navodil za uporabo knjigoveškega stroja, malo manj. Ob takih jutrih neprofesionalno srfam in zbiram bloge, čeprav moja podzavest kriči, naj se že enkrat spravim nazaj v posteljo, da bom vsaj pol delovnega dneva približno funkcionalna. Mnjah, bejž, podzavest …

Torej, kot rečeno, spet sem v fazi zbiranja blogov v Feedreader. Poznate to sinusoidno valovanje? Naletiš na rdečo nit skozi nekaj blogov in se naročiš na 10-20 komadov, jih nekaj časa bereš in ugotavljaš, kateri ti globalno sedejo, kateri so šekrski in počasi čistiš tiste, pri katerih se ti vnosi samo nabirajo in nabirajo in jih nimaš kdaj prebrati. Feedreaderju je sicer vseeno, ampak zahteva zase vedno več pomnilnika … mnjah …

Trenutno zbiram papirčkaste bloge. Čez kakšnega pol leta se jih bom naveličala, po novem letu jih pa zagotovo kakšen mesec ne bom hotela niti videti. Zdaj namreč še zbiram ideje, kakšne voščilnice bom z otroki ustvarjala letos. Ne elektronskih, ampak tistih cca 40 papirnatih, ki še vedno vsako leto z navadno pošto odpotujejo po svetu. Lani so bile take:

V velikosti ATC-jev, ker sem bila pač v fazi ATC-jev, kolažne. Velike liste sta otroka pobarvala z mešanico modrih vodenk, nato smo jih naključno zrezali na enako velike listke, potem sva s taveliko izrezali miljavžent snežakov in jih v različnih kombinacijah in z različnimi dodatki lepili na različno modra ozadja.

Predlani smo uporabili pick-point, IF, tea-bag folding … Za pick-point se je zdaj specializirala mati. Ji tudi bolj pritiče.

Vedno se je pač treba spomniti nekaj novega. Letos bodo očitno precejšnjo vlogo pri njih igrale štampiljke, izsečki, trakci … bomo videli, kaj bova z našo skup spacali

Topogledno je fino imeti nekaj materiala. Tega sicer moja mati ne razume in mi je “naročila”, naj si za letos izmislim take, da bomo porabili vse “ostanke”, ki se nabirajo na lepih belih poličkah mojega dragega Slovona, ki do neke mere moje nakupovanje razume, ampak tudi zelo rad vidi, da kar porabim stvari, ki jih imam doma. Saj se trudim, čisto zares.

Ampak vseeno moram vsaj poskusiti dobiti še kakšne štampiljke, trakce, listke, odtiske in karkoli še šenkujejo v trenutnih blogerskih bombončkih. Ja, no, se pač malo grebem, kajčmo … ubrisanka na vse papirniško od vekomaj. Kar vprašajte mamo, še ko nas je peljala v Amsterdam v srednješolskih letih, sva s sestro svoj kupček denarja zapravili v papirnici, ne pa v kakšni štacuni s cunjami …

Današnja zbirka posladkov:

Na Life’s Simple Pleasures oddaja Malieta komplet za Halloween, temu se brez težav odrečem, ker z njim ne bi imela kaj početi. (9. okt)

Gill z Dollie Dewdrop oddaja snežakaste zadevice. Cartkano snežinkaste. (9. okt)

Marlene z A Lil’ bit of me… oddaja čudovito mešanico dodatkov in trakcev in … rojstni dan praznuje … (10. okt)

Lim z The voices in my head bo v svet poslala miljaužnt potiskanih papirčkov za papirčkomanke! (11. okt)

Arline’s allsorts res podarja vse sorte. Medvedkaste sorte, v glavnem. Pa malo novoletnih. Cartkasto, to bi še naša uživala. (12. okt)

Pri BojiMoji, moji stari znanki s Skrinjice zakladov, ki je tako kot jaz nora na metuljčke in očitno tudi na vse cartkasto, se dobijo odtisi štampiljk, med katerimi so tudi take Sarah Kay, kot jih imam jaz na svojih starih, prastarih nalepkah v albumu. (12. okt.)

Pri SillyMonkey oddajajo čuuuudovit paketek papirčkov. Mljac mljac. (15. okt.)

Elf-creations ima božičnega. Ali novoletnega. Kukrkol. TA bi mi čisto res sedel, a ne? (17. okt)

Zdaj pa boljše, da neham, da ne bo kakšnega obiskovalca zaradi mojega materialističnega šusa pobralo. Al pa zaradi preobilice cukra, LOL! Čisto za ves blogerski cukr se mi pa tudi ni treba grebst, ne? Vsaj v enem samem postu ne.

Papirčkanje (1)

Papirčkanje je moje ustvarjanje s papirjem. Lepim, režem, barvam, rišem, sestavljam … nastane kaj dobrega, kaj povprečnega, kaj brezveznega. Že nekaj časa nisem. Nimam pojma, zakaj[1]. Največ od vsega sem naredila ATC-jev[2]. Artistic trading cards. Če rečem ATC, se mi zdi dovolj realno, če povem, kaj kratica pomeni, se mi zdi tisti “artistic” tako zelo potvorjen, ker se nimam za umetnico.

Večino časa sem tako poustvarjalka. Prevajanje jemljem bolj kot poustvarjanje, ne kot ustvarjanje, ker ne nastaja novo besedilo, ampak nastaja moja interpretacija obstoječega besedila. Glasbe ne igram svoje, ampak poustvarjam tujo. Glede na to, da jo igram večinoma v orkestru, še celo interpretacija navadno ni moja, hehe.

Ker zadnje čase berem vedno več blogov, na katerih objavljajo čestitke, me spet bolj prijemlje. Večinoma delajo dekleta voščilnice z osrednjim motivom, odtisnjenim s štampiljko, o tem sem pisala zadnjič. No, da jaz teh motivov še nimam[3], smo že ugotovili, prav začeti pa nisem hotela s tem, da bi kakšnega “elektronsko sunila”. Zato sem pred tednom ali dvema sestrico nafehtala, da kakšno punčkico nariše. Najprej sem seveda sama poskušala večer ali dva. Bruh na kvadrat, častna. Tako je nastala Biba, ki je osrednji motiv te voščilnice. Credit where credit is due – če ne bi bilo sestrice, bi se verjetno zdajle posuvala s pepelom, ker bi vam priznala, da sem slikico pač snela z neta in jo obdelala. Tako pa se lahko pohvalim z avtorsko neoporečnim izdelkom.

- Biba je pobarvana z enimi fensi vodenkami - na valovito lepenko je nalepljena z dvostranskimi samolepilnimi blazinicami - ob nogah ima popotno torbo - čaka jo zemljevid sveta in karta za jadranje - besedilce je pa v slovenščini, kot se spodobi, in ker se mi tako drobnega napisa ni dalo oblikovati računalniško, je napisan kar na roke, s Sakura gold kemičnim - ni rožnata, če je slučajno na vašem zaslonu tako videt, ampak v bež-rjavih tonih

Spotoma sem naredila še nekaj drobnarij: 1 miceno splošno kartico, primerno za dodatek kakšnemu darilu, na kateri sem preizkušala prozorne silikonske štampiljke, ki jih začasno nalepiš na kos pleksija; metuljček je iz mosgume iz Lidlovega kompleta

1 knjižno kazalce kar tako, na katerem je polno metuljčkov, prav tako silikonska štampiljka; temno zelen papir je tovarniško embosiran z vrtnicami, iz kompleta iz Mullerja, če me spomin ne vara

2 ATC-ja, ki bosta dopolnila stari dolg izmenjave različnih tehnik ATC-prijateljici-in-soimenjakinji v Angliji leteči ptički in skleda z rožami so narisani, ozadje je embosirano na Fiskars plošči, osenčeno s kredami, ostalo je risano s suhimi barvicami, barvano s suhimi barvicami                  muca je narisana, srček je štampiljka

In tako skušam pomalem zanemarjati Travian in dejstvo, da me s severovzhoda napadajo virtualni sovražniki, in se skušam spet malo ukvarjati z resničnimi in oprijemljivimi stvarmi. Najsibodo to papirčki, ali pa … o grozota … … …likanje.

[1] Spet lažem, vse je zaradi Traviana. RL na stranskem tiru zaradi VL. Zdaj že komaj čakam, da bo konec. A zakaj ne zbrišem računa? Zaradi bednega občutka odgovornosti do soigralcev. Šmir, ko je človek enkrat odrasel in misli, da vse leži na njem …
[2] V tem albumu so tisti, ki sem jih naredila in jih izmenjala z drugimi ustvarjalci (predvsem ustvarjalkami) po svetu.
[3] Mogoče se bo pa to spremenilo, če bom imela malo sreče pri kakšnem od blogerskih bombončkov, ki jih delijo dekleta po vsem svetu. Na primer Renata. Pa tudi v Sloveniji. Na primer Mravljica.

Feferončki

Se še spomnite mojega lepega feferona? Danes je prišla na vrsto trgatev …

Potem smo jih pa zrezali, dodali malo česna in zalili z olivnim oljem. And that’s all, folks!

Zdaj je treba počakat standardnih 40 dni, potem pa po njih!

Pa da ne bo kdo mislil, da je uboga rastilna zdaj letela v smeti. Na njej je še kar nekaj feferončkov – nekaj jih bo začinilo olje, ostale pa bomo kar neposredno zaužili.