Pleksi miza [1]

Že dolgo nisem nič luštnega naredil :( Še dobro, da smo se lotili manjšega preurejanja otroške sobe in potrebujemo mizico. Tako, da se bodo za njo lahko usedle približno tri mule in delale domačo nalogo. In ker imam v “skladišču” nekaj 8-milimetrskega pleksija, ki ga je kolega rešil pred odpadom, je padla idela, da bi ga uporabili za mizno ploščo.

Pleksi je kul, ampak v kombinaciji z lesom mi nekako ne sede. Zato sem se odločil za aluminij. Pa sem se odpravil … po aluminij v Merkur (za Bežigradom, tam ga imajo še največ), po druge dele za montažo pa v Bauhaus. Seveda nisem imel pojma, kako bom zadevo sestavil – imela naj bi okvir, ki bo podpiral pleksi, iz njega pa naj bi štrlele noge. Take, do tal. Vse štiri. Pa sem se zmotil že na začetku …

 

Na zgornji slikci so sestavni deli – razni vijaki (od tega ena runda prekratka – tako je to, če se šele med policami odločiš, kako boš zadevo sestavil, pa si potem poskušaš predstavljati, kako se bodo posamezni deli zložili skupaj – narobe, seveda) in aluminijaste palice. Dve dolgi za pod daljšo mizno stranico, dve srednji za pod krajšo in dve nogi. A? Dve nogi? Ajajaja, pa bo spet treba v Ljubljano :(

Sem pa našel čisto luštkane plastične nogice, narejene natanko za ta profil aluminija (40 x 20 mm). Samo nabije se jih notri.

Seveda sta bila dva kosa predolga in je bilo treba žagat … Tale žaga je genialna – vanjo gre tudi list za les, pa pod kotom žaga pa ogromne stvari se da žagat (tram 10 x 10 cm v minuti in pol, preizkušeno dve leti nazaj).

Tako nekako naj bi se noga sestavila z okvirjem. En kotnik zunaj, en znotraj, pa en kup vijakov.

To je pa edino, kar sem lahko danes naredil na okvirju – ker nisem imel dovolj dolgih vijakov pri roki. Pa še ta kotnik je privijačen samo začasno. Zagotovo ga bom moral vsaj še enkrat snet, pa kotnike bom verjetno presprejal v sivo, ker so bolj žalostne kakovosti. Na koncu bodo vijaki odžagani na pravo dolžino, matica pa bo tista, ki ima notri gumo proti odvijanju.

Tole je bodoča mizna plošča, odžagana na pravo dolžino. Širina je bila pa kar OK.

Žaganje pleksija je bolj ena žalost. Na manjši hitrosti žagica ne žaga, na večji pa stali plastiko, ki se potem ohladi in spet zlepi dela skupaj. Ko je pleksi prežagan, se še kar drži skupaj in ga je treba zlomit (no, vsaj točno tam poči, kjer si ga žagal). Rob je pa bolj žalost …

Tole je že lepše. Isti rob, obdelan z nadrezkarjem. Samo ostro je še zelo …

… zato sem vzel nadrezkar še enkrat v roke in z drugim nožkom zaoblil robove.

Jutri pa naprej!