Še zadnjič se javljam z amsterdamsko temo, tokrat z obdelano fotografijo. Od vseh amsterdamskih fotk mi je bila najbolj všeč nočna fotografija prodajalne svetil …
… ki sem jo po precej dolgem eksperimentiranju predelal v tole:
Krasna slika, pardon me to say that, škoda samo, da Lumix preveč kompresira slike (in da ne pozna RAW formata) pa se je precej detajlov izgubilo.
---V soboto se je zgodila druga orkestralna poroka. Še ena prva violina se je poročila s svojo dolgoletno ljubeznijo, ki je pri nas nekaj časa celo igral kontrabas, pa mu zaradi drugih obveznosti ne znese več. Škoda, kontrabasiste imamo radi, pa jih vse preporedko vidimo. Danes nič slikic s poroke, ker se je nisem mogla udeležiti zaradi praznovanja ohooohooo obletnice mature. (o-ji so tam zaradi nekih velikih številk, ki so se začele vrteti v mojem življenju.) Zato pokažem samo nekaj slikic darilca, ki sem ga naredila za mladi par, odnesla pa jima ga je moja zlata P., čeprav ji je časovno verjetno komajda zneslo, da je še do nas hodila pred odhodom avtobusa.
Naredila sem jima osnovo kolažne knjigice – zdaj naj pa vanjo dodajata, karkoli se jima zdi. Velikost je približno 10x10 cm. Vem, da ni velika, ampak – majhne stvari so pomembne!
This is the base for a scrapbook that I made for “our next orchestral bride”. I stamped, glued and I made it so that if she wants to, she can embelish and use the back of the accordion fold as well – I ran out of ideas in the time I had for making the book, but she shouldn’t ran out of them: life is made of bunches of small bits that can fill these pages. The book can be displayed as well, and in more than one way.
Pa še moj zadnji »počitniški« prispevek. Vem, konec dopusta je že daleč, vmes se je zgodilo vse živo, od mojega rednega obiska Amsterdama, do tega, da smo se končno lotili kopalnice in da so nam (končno!) postavili oder okoli bajte in začeli lepiti tervol. Ampak pustimo to, bom poročal o trenutnih dogajanjih enkrat ta teden, ko bom kje našel malo časa (mogoče na ulici, ko bom peljal otroke v šolo – upanje me še ni zapustilo).
Skratka, dopust. Na dopust se grem spočit. Ne letat po turističnih znamenitostih, ne se družit s trumami drugih turistov. Gremo na morje, tam se počim dol in dva tedna samo plavam, vozim bicikel (no, letos ne), se sprehajam in – predvsem – berem. In počivam možgane. Prva leta je bilo to še bolj težko izvedljivo, zdaj pa so vsi otroci dovolj veliki, da si lahko privoščim s sabo odnesti kakih 3000 strani. Letos sem prebral vse, kar sem si odnesel, na koncu pa mi je ostala še kakšna ura za ustvarjanje :)
»Aboriginal art« pravim temu. Naj mi Aborigini odpustijo, ker jih žalim.
No, pa nazaj h knjigam. Pravzaprav sem razmišljal, da bi bilo fino, če bi kaj napisal o pravkar prebranem tudi zdaj, po morju. Se bom poskusil tega držat. Zaenkrat še ni bilo kaj dosti za poročat – eno knjigo sem začel, pa sem šele nekje na sredi.
Rewind še enkrat – hotel sem pisati o na morju prebranih knjigah. Najprej sem se lotil – čisto po priporočilu na enem blogu (ne vem več katerem) – tetralogije Kathleen Ann Goonan. Nanotehnološki SciFi, ki pa nekako uspeva biti ne-hard-SF. Namesto nanobotov se skozi knjige prepleta glasba. Kathleen Ann opisuje svet bližnje prihodnosti, v katerem ne delujejo več elektronske komunikacije. Zakaj? Ni znano – po razpadu interneta in drugih komunikacijskih medijev se je to znanje izgubilo. Civilizacija se je ohranila le v velikih mestih, kjer se informacijo prenašajo s feromoni, za transport pa skrbijo metrske čebele. Divje? Še bolj divje postane. Glavna junakinja živi med potomci Shakerjev, ki to v bistvu niso, pa se potem poda v idlično mesto, ki to v resnici ni, in na koncu … hmnja, spoiler? eh, ne bom vsega povedal … no, zadeva se konča tako, da skozi zgodbo izvemo marsikaj, še več reči pa ostane odprtih, denimo – zakaj so sploh crknile elektronske povezave. In tako se zgodba nadaljuje v drugi knjigi, kjer naša glavna junakinja potuje po Mississippiju na lepem starem parniku (no, ja, v resnici je sodobno nanotehnološko čudo) in spotoma odkriva vedno več dejstev o svetu v času dogajanja zgodbe, še vedno pa ne kaj dosti o preteklosti.
Zgodovine se je pisateljica lotila šele v tretji knjigi, ki je za razliko od zelo prvoosebnih in na trenutke konfuznih predhodnic večnitna kronološka razvrščena pripoved o dogodkih pred prvo knjigo. Šele sedaj nam postane jasno, kakšno zgodbo je napletla. Razplete (čeprav ne čisto) pa jo šele v četrti knjigi, kjer se del spremenjene človeške rase poda v vesolje. Več pa ne povem :)
Odlično, čeprav zelo težavno branje, ker je v vseh knjigah, razen v tretji, svet prikazan filtriran skozi védenje (upam da sem uporabil pravi akcent :) ) osebe, ki je trenutno glavni nosilec zgodbe, in to vedenje je predvsem v prvih dveh knjigah zelo omejeno, tako da marsikdaj ne vemo natančno, kaj se pravzaprav dogaja in postane tok dogodkov razumljiv šele čez poglavje ali dve. Treba je torej bit pozoren, a se splača.
Potem sem si moral malo spočiti glavo (sploh ker sem vedel, da me čaka še eno težko branje) in sem se lotil Iain M. Banksove Matter. Že nekaj časa imam na bralnem seznamu njegovo Use of Weapons (spet po priporočilu neznanokje iz interneta) in ko je kolega omenil, da si je kupil Matter, ki spada v isti svet, sem zadevo takoj pograbil. To pa je pravi trdi SF z mnogimi civilizacijami, potomci človeške rase, ki predstavljajo pomembno silo v vesolju, nadsvetlobnimi potovanji, napredno tehnologijo in podobnim. Le da pri Banksu to niso gonilna sredstva zgodbe, temveč pripomoček za razmišljanje o nesmiselnosti vojne. Ne preseneča, da na koncu ne preživi kaj dosti glavnih junakov. Vojna je pač taka. Sodba? Zagotovo bom prebral tudi Use of Weapons.
Čisto za konec pa sem se lotil debele čudeža po imenu House of Leaves. Kratek opis si preberite tule, jaz zadeve ne znam prav dosti opisat. Knjiga o narkomanu (Johnny Truant), ki »podeduje« kup zapiskov nekega slepca (Zampano) o dokumentarnem filmu, ki nikoli ni obstajal in o hiši, ki je pobegnila naravnost iz gotskih grozljivk. Pravzaprav bi bilo skrajno kul, če bi po scenariju, ki je opisan v teh zapiskih, posneli film. Zagotovo bi ga šel gledat. V knjigi se prepletajo Zampanovi zapiski in Johnnyjevi komentarji pod črto, ki jih je marsikje več od originalnega besedila. Normalna knjižna postavitev na trenutke popolnoma razpade – deli, ki govorijo o labirintih, so tudi postavljeni tako, da se le s težavo prebiješ skozi, med strani, polne tipkanega teksta, so postavljene strani z le nekaj besedami … Kakšno je sporočilo knjige, ne ve nihče – vsak si jo razlaga drugače in vsak najde v njej nekaj drugega, vsaj po internetnih mnenjih sodeč. Vsekakor zelo zelo zelo priporočam.
Nekaj vzorčkov iz knjige, da si boste lažje predstavljali …
Kar nekaj o knjigi zna povedati tudi Wikipedia.
Takšno je bilo torej moje branje. Dober izbor sem naredil, vse mi je bilo všeč in nič »plažnega« nisem vlačil s sabo. Tudi če možgani ne razmišljajo o programiranju, morajo početi kaj koristnega :)
| Robert Lang - matematik in mojster origamija. Najprej si oglejte video, potem pa še njegovo spletišče. Tjaša, hvala! video / www / vir: Tjasa |  |
| Ko prt postane miza … www / vir |  |
| Biciklja s pogonom na motor od motorke (žage). vir |  |
| Pa še ena »custom« zverinica. vir |  |
| Za konec kolesarskega razdelka pa še leseni bicikli. www / vir: PJ |  |
| Vrečka z lučko. Obstaja tudi v različici za obešanje. www / vir |  |
| Kako polepšati staro vazo. www / vir |  |
| Okraski v betonu. Elegantno. www / vir |  |
| Enostaven mural – potrebujete samo 20 praznih CD škatlic. www |  |
| Čisto za konec – lesene mize Brama Hendriksa. Mljask! www / vir |  |
Šestič in zadnjič. Art journala na dopustu nisem kaj veliko delala, ker ni bilo kaj preveč časa, pa vse, kar mi je prišlo na misel, je bilo strašansko kičasto. Kar je verjetno čisto ok za tačas, ko si na dopustu, ne? Tisti večer, ko sem pakirala, sem pograbila en napol porabljen rokovnik. Slekla sem ga, ker je bil oblečen v čisto preveč ponarejen usnjen ovitek, potem pa sem po dva lista zlepila skupaj s hitrosesušečim Mekolom in tako odebeljene strani premazala z gessom. Ja, s tisto zadevo, s katero slikarji premažejo svoja platna, da je potem lažje slikati nanje. Deluje tudi na papirju, kartonu, lesu itd., cilj gessa pa je, da dobiš manj vpojno stran. Pri tistih, ki delamo z mešanimi mediji in uporabljamo kolaže, gesso ustvari tudi enakomerno belo podlago, ki pa ima zaradi kolažev teksturo.
|
|
|
| Akrilov s seboj na dopust nisem vlačila, vzela sem “samo” vodenke in vodotopne voščenke. Prva stran je nastala ob sončnih zahodih in med oljkami, saj se vidi, ne? This is one of the two pages that I made with watercolors and Neocolor II crayons while on our vacation amongst olive groves and gorgeous sunsets. Kitchy, I know. But that’s how usually vacations are, n'est-ce pas? I took an old schedule planner with pages that I glued together and gessoed. |  |
| Druga je dvojna in še nedokončana. Haiku je nastal kar tam, na drugi strani je hotela biti še vstopnica na zvonik v Zadru in sem jo uspela izgubiti, ker je nisem dovolj hitro nalepila notri. Koza pač. Mogoče bom pa drugo stran končala naslednje leto … The double spread is not finished, who knows if it will ever be, I lost the ticket to the bell tower and I’m a little bit mad at myself. And as I write this, I feel a journaling topic emerging, so maybe … |  |
| Ta teden pa sem pri Lori gledala, kako se pripravlja na izdelavo knjige za Julijine lekcije Art Journaling Super Nova (prijavila sem se samo na drugi del, ki se je začel včeraj) “tall and skinny”, pa sem si rekla, da to lahko poskusim tudi sama. Ker sem malo cvikala pokolažati toliko strani naenkrat, sem za vajo pokolažala platnico tegale rokovnika. I watched Lori’s preparation for the 2nd book in Julies Super Nova Part II class this week and decided that I better make one even if I didn’t take the class, so I will be prepared for the Part II. I decided I saw enough to try, but I was a bit nervous about slapping collage pieces around so for practice I did the cover of this art journal/appointment book – the 2nd part of the book I’m still using as one, you know. I’ll just glue and gesso the pages as I’m done using them “for real”. I used scraps, bits of DP, a stamped image, stickers and Tria markers to fill in the gaps. I covered the whole thing with polymer medium. I like the effect and I didn’t think that I was able to make something like this. |  |
Ta september se poročajo naši člani orkestra. Dekleta se niso nič zmenila, a se jim je datumsko vseeno izšlo. Prva od prvih violin se je poročila v soboto. Na orkestralnih porokah igra orkester, če je to le mogoče in časovno itd. izvedljivo. Ker je M. zapovrh ena prvih članic orkestra in še dirigentova hči, pač nismo mogli manjkati.
| Večino “programa” smo odigrali v cerkvi: Wagnerjevo poročno koračnico (pri tej je pel še zbor Mavrica, nevestina mama je namreč pevovodkinja zbora), Haendlovo Alelujo, Mozartov Ave Verum (tudi z zborom), Massenetovo Thais meditacijo (solo je igral nevestin oče in bilo je božansko), na koncu pa še Bachovo Air in Mendelssohnovo poročno koračnico. |  |
| Na civilnem delu poroke v Bistri na prostem smo še enkrat zaigrali poročno koračnico, na koncu pa še What a wonderful world. K sreči so nas takole stlačili pod šotor, saj se je med trobentačevim solom tako neznansko ulilo, da bi s svojimi lesenimi škatlami zagotovo bežali … |  |
| Ker pa je M. tudi prijateljica, ne le soorkestrašica, je dobila poročno darilo. Usklajeno s temo poroke, metulji in njuno pesmijo Metulj, barvno pa vsaj malo usklajeno z njuno bodočo kuhinjo (ki bo menda pretežno bela, ne zelena). Za veliko skupnih zajtrkov v postelji … Pladenj je naredil Slovon, pobarvala in opremila sem ga pa jaz. |  |
je včasih zelo zanimivo. Seveda takrat, ko dobiš v prevod knjigo, ki si si jo želel prevajati, ampak tudi takrat, ko dobiš v prevod kakšno majhno zadevo. Na primer spev, ki ga bo izvajala mezzosopranistka na svoji koncertni turneji. Ki mora imeti seveda ravno pravo število zlogov, da se ujema s partituro. Ker izvajalka ni Slovenka, je fajn prevodu priložiti tudi posnetek izgovarjave … Hm, grem si skuhat čaj, da pomirim metuljčke, ki vznemirjeno prhutajo nekje okoli pleksusa. Vsaj do jutri, ko dobim partituro!
