Moj počitek

Pa še moj zadnji »počitniški« prispevek. Vem, konec dopusta je že daleč, vmes se je zgodilo vse živo, od mojega rednega  obiska Amsterdama, do tega, da smo se končno lotili kopalnice in da so nam (končno!) postavili oder okoli bajte in začeli lepiti tervol. Ampak pustimo to, bom poročal o trenutnih dogajanjih enkrat ta teden, ko bom kje našel malo časa (mogoče na ulici, ko bom peljal otroke v šolo – upanje me še ni zapustilo).

Skratka, dopust. Na dopust se grem spočit. Ne letat po turističnih znamenitostih, ne se družit s trumami drugih turistov. Gremo na morje, tam se počim dol in dva tedna samo plavam, vozim bicikel (no, letos ne), se sprehajam in – predvsem – berem. In počivam možgane. Prva leta je bilo to še bolj težko izvedljivo, zdaj pa so vsi otroci dovolj veliki, da si lahko privoščim s sabo odnesti kakih 3000 strani. Letos sem prebral vse, kar sem si odnesel, na koncu pa mi je ostala še kakšna ura za ustvarjanje :)

»Aboriginal art« pravim temu. Naj mi Aborigini odpustijo, ker jih žalim.

No, pa nazaj h knjigam. Pravzaprav sem razmišljal, da bi bilo fino, če bi kaj napisal o pravkar prebranem tudi zdaj, po morju. Se bom poskusil tega držat. Zaenkrat še ni bilo kaj dosti za poročat – eno knjigo sem začel, pa sem šele nekje na sredi.

Rewind še enkrat – hotel sem pisati o na morju prebranih knjigah. Najprej sem se lotil – čisto po priporočilu na enem blogu (ne vem več katerem) – tetralogije Kathleen Ann Goonan. Nanotehnološki SciFi, ki pa nekako uspeva biti ne-hard-SF. Namesto nanobotov se skozi knjige prepleta glasba. Kathleen Ann opisuje svet bližnje prihodnosti, v katerem ne delujejo več elektronske komunikacije. Zakaj? Ni znano – po razpadu interneta in drugih komunikacijskih medijev se je to znanje izgubilo. Civilizacija se je ohranila le v velikih mestih, kjer se informacijo prenašajo s feromoni, za transport pa skrbijo metrske čebele. Divje? Še bolj divje postane. Glavna junakinja živi med potomci Shakerjev, ki to v bistvu niso, pa se potem poda v idlično mesto, ki to v resnici ni, in na koncu … hmnja, spoiler? eh, ne bom vsega povedal … no, zadeva se konča tako, da skozi zgodbo izvemo marsikaj, še več reči pa ostane odprtih, denimo – zakaj so sploh crknile elektronske povezave. In tako se zgodba nadaljuje v drugi knjigi, kjer naša glavna junakinja potuje po Mississippiju na lepem starem parniku (no, ja, v resnici je sodobno nanotehnološko čudo) in spotoma odkriva vedno več dejstev o svetu v času dogajanja zgodbe, še vedno pa ne kaj dosti o preteklosti.

Zgodovine se je pisateljica lotila šele v tretji knjigi, ki je za razliko od zelo prvoosebnih in na trenutke konfuznih predhodnic večnitna kronološka razvrščena pripoved o dogodkih pred prvo knjigo. Šele sedaj nam postane jasno, kakšno zgodbo je napletla. Razplete (čeprav ne čisto) pa jo šele v četrti knjigi, kjer se del spremenjene človeške rase poda v vesolje. Več pa ne povem :)

Odlično, čeprav zelo težavno branje, ker je v vseh knjigah, razen v tretji, svet prikazan filtriran skozi védenje (upam da sem uporabil pravi akcent :) ) osebe, ki je trenutno glavni nosilec zgodbe, in to vedenje je predvsem v prvih dveh knjigah zelo omejeno, tako da marsikdaj ne vemo natančno, kaj se pravzaprav dogaja in postane tok dogodkov razumljiv šele čez poglavje ali dve. Treba je torej bit pozoren, a se splača.

Potem sem si moral malo spočiti glavo (sploh ker sem vedel, da me čaka še eno težko branje) in sem se lotil Iain M. Banksove Matter. Že nekaj časa imam na bralnem seznamu njegovo Use of Weapons (spet po priporočilu neznanokje iz interneta) in ko je kolega omenil, da si je kupil Matter, ki spada v isti svet, sem zadevo takoj pograbil. To pa je pravi trdi SF z mnogimi civilizacijami, potomci človeške rase, ki predstavljajo pomembno silo v vesolju, nadsvetlobnimi potovanji, napredno tehnologijo in podobnim. Le da pri Banksu to niso gonilna sredstva zgodbe, temveč pripomoček za razmišljanje o nesmiselnosti vojne. Ne preseneča, da na koncu ne preživi kaj dosti glavnih junakov. Vojna je pač taka. Sodba? Zagotovo bom prebral tudi Use of Weapons.

Čisto za konec pa sem se lotil debele čudeža po imenu House of Leaves. Kratek opis si preberite tule, jaz zadeve ne znam prav dosti opisat. Knjiga o narkomanu (Johnny Truant), ki »podeduje« kup zapiskov nekega slepca (Zampano) o dokumentarnem filmu, ki nikoli ni obstajal in o hiši, ki je pobegnila naravnost iz gotskih grozljivk. Pravzaprav bi bilo skrajno kul, če bi po scenariju, ki je opisan v teh zapiskih, posneli film. Zagotovo bi ga šel gledat. V knjigi se prepletajo Zampanovi zapiski in Johnnyjevi komentarji pod črto, ki jih je marsikje več od originalnega besedila. Normalna knjižna postavitev na trenutke popolnoma razpade – deli, ki govorijo o labirintih, so tudi postavljeni tako, da se le s težavo prebiješ skozi, med strani, polne tipkanega teksta, so postavljene strani z le nekaj besedami … Kakšno je sporočilo knjige, ne ve nihče – vsak si jo razlaga drugače in vsak najde v njej nekaj drugega, vsaj po internetnih mnenjih sodeč. Vsekakor zelo zelo zelo priporočam.

Nekaj vzorčkov iz knjige, da si boste lažje predstavljali …

Kar nekaj o knjigi zna povedati tudi Wikipedia.

Takšno je bilo torej moje branje. Dober izbor sem naredil, vse mi je bilo všeč in nič »plažnega« nisem vlačil s sabo. Tudi če možgani ne razmišljajo o programiranju, morajo početi kaj koristnega :)