Danes sem končno peljal Stevensa in Emo (kmalu vam povem več o njej) na sprehod. Vreme je bilo sicer kislo, za kratek “sprehod” pa je vseeno bilo (sploh ker sem se končno opremil z dolgimi kolesarskimi hlačami in vetrovko). V bistvu sem hotel narediti standarden trening krog čez Raskovec na cesto za Logatec pa dol na tankovsko in čez Trojico nazaj domov (če poznate kraje, veste, o čem govorim, sicer je pa itak vseeno :) ). No, pa ni šlo po načrtih.
Nekje na koncu prvega daljšega klanca sem opazil stransko cesto, ki sem si jo enkrat že ogledoval, pa nisem vedel, kam pelje. A takrat sem bil brez zemljevida, danes pa je bila z mano osebna navigatorka. In ker je trdila, da tista cesta pelje proti Verdu, sem se opogumil in ji sledil. Splačalo se je.
Lepa gozdna pot, občasno sicer malo blatna, še bolj občasno pa presekana s kakšno zaplato ledu ali ledeno lužo, me je pripeljala nad Verd, kjer se je pešpot razcepila, jaz pa sem sledil strmejši in ožji poti. Ta me je pripeljala nad izvir Velike Ljubljanice. Lep pogled, veliko vode – fotoaparata pa seveda spet nisem imel s sabo :(
Ostanek je bil namenjen testiranju bicikla na cesti. Šel sem skozi Verd do vrhniške industrijske cone (ex. ‘spodnja’ vojašnica), naredil ovinek čez barjanski osamelec Hruševca, se vrnil nazaj na cesto, povzpel na Sv. Trojico in se spustil do doma. Vse skupaj je bilo slabih 9 km in 150 m vzponov (višinske razlike). Čisto dovolj za prvo letošnjo vožnjo.
Ocena? Pripravljenost še kar dobra za letni čas (se pozna, da sem čez zimo pridno nabijal žogico in da sem šel nekajkrat smučat), bicikl je odličen, samo pri zaviranju je treba pazit, ker hidravične zavore noro hitro primejo, GPS navigacija po pešpoteh okoli Vrhnike pa odlično deluje.
Pot si lahko ogledate tudi v Google Earth (če imate nameščenega) ali v Google Maps (za tega zadošča brskalnik).
Ni komentarjev:
Objavite komentar