Kjer železnica prečka avtocesto

Sonce! In kaj naredi slovon, ko posije sonce? Skoči na kolo! Najprej po kruh, da so imeli doma kaj za jest, potem pa na en krog …

Na tole turico sem se že nekaj časa pripravljal, pa kaj, ko ni bilo vremena. Hotel sem si ogledati most, na katerem železnica prečka avtocesto. Tisti, malo pod vrhom vrhniškega klanca. Kdor se je že kdaj peljal po avtocesti proti morju, že ve, katerega mislim.

Spotoma sem hotel preizkusiti zapisovanje koordinat v fotografije. Delalo je, več o tem kdaj drugič, ko bom bolj tehnično razpoložen, prikazati pa ne znam poti in fotografij hkrati. Vsako posebej že, skupaj pa ne :(

V glavnem, zavil sem skozi Raskovec, ki postaja moje priljubljeno izhodišče, potem pa naprej v gozd. Prvih sto metrov gozdne poti sem že poznal, nato pa sem zavil bolj na jugozahod in navkreber. Spotoma sem posnel tole lepo vrtačico, za dokaz, da Kras sega povsem do Vrhnike. Pa ugotovil sem, da je 28mm objektiv premalo širok za fotografiranje vrtač iz neposredne bližine, zato je spodnji posnetek sestavljen iz osmih »navadnih«

Nekaj časa sem se še vozil po gozdnih poteh, potem pa sem prišel na cesto. In to ne na neko razdrapano cesturino, ampak na lep gladek makadam brez lukenj in spodobne širine. Pa tabla zraven: gozdna cesta – vožnja na lastno odgovornost. Na taki cesti? Verjetno zato, ker letijo po njej lokalci v razsutih jugotih – enega sem srečal, na srečo ne čisto od blizu.

V daljavi se že vidi cilj moje ture, železniški most. Ko sem bil tam, sem ga pa še poslikal. Logično, ne?

Nadaljeval sem pod avtocesto, nekaj sto metrov proti vojašnici, potem pa dol z makadama, v gozd. Takoj se je bilo lepše voziti. Razen na mestih, kjer je bilo pod listjem in travo vse razmočeno in polno blata. Kot da bi cel teden deževalo, hm. Dvakrat je bilo treba kar peš, ker je bicikl zakopal.

Tale blatna luža je bila posneta na skoraj najvišji točki poti. Vsega skupaj sem nabral 239 metrov vzpona. Kar spodobno.

Potem je šlo pa dol, dol in še dol. Vmes je bil en del bolj raven in tam sem se malo zapeljal izven poti, po gozdu, ker je bil pogled v dolino (proti logaški cesti) tako zanimivo apokaliptičen.

Saj se hecam, ni bilo tako grozljivo, ampak ko sem obdeloval sliko, me je zaneslo v ekstreme.

Potem sem bil kmalu na cesti – za celih 20 metrov asfalta – vrnil sem se pa mimo Betajnove, tam je en tak lep dolg spust … Na spodnjem grafikonu se ga vidi med sedmim in osmim kilometrom.

 

Cela tura je shranjena na GPSies, album z geooznačenimi slikami pa je zaenkrat na Picassi, dokler ne najdem boljšega strežnika.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]