Papirčkanje (42)

Današnja voščilnica je nastala za jutrišnjo poroko. Poroči se svak in za poročno darilo sva jima kupila Jabooz – na njem je voščilnica fotografirana. Strašno mi je všeč ta prelivajoč se material, jabooz je pa itak nekaj najboljšega. Srčkast charm se malo slabo vidi na fotki, visi izpod "bisernega gumba, s katerim sem prešila rožico iz traku. Srčkasto štampiljkanje na senčenem, ročno izrezanem krogu je embosirano s prozornim prahom. Notranjost je podobna.

I’m entering this card in the Lace challenge on A spoon full of sugar. Just a hint of lace, just how I like it.

In še današnji candy-roll:
- na blogu Dottie's world praznujejo prvi rojstni dan z internetno zabavo – you can find the invitation to the birthday party on the link and just – play along, it’s fun!, 31.5.
- Gayle praznuje rojstni dan, happy birthday, 31.5.
- na blogu Motivet praznujejo prihod poletja – summer is certainly a good reason to celebrate!, 31.5.
- Crafty Coo podarja bombonček za obletnico bloga – happy anniversary, 8.6.
- Emily is having a candy giveaway on 16.6.,
- Clare is celebrating her 1st blogoversary on 20th June and achievd almost 7000 hits – congratulations!, 22.6.

Svet se pa vrti [65]

Potovalni strojček za espresso. Pritisk dobi iz kartuše za paintball puško. Genialno. $129. Hočem! www / vir
Voščenkasti naprstniki. Za nepopravljive čečkalce :) www / vir
Papirnate mojstrovine Ingrid Siliakus. Uf! Priporočam ogled galerije. www / vir
Zobotrebec na zobotrebec … lučka! www / vir
Držalček za USB kable. No, pa za kakšne druge tudi. www / vir
Smetnjak s »samodejnim« stiskanjem odpadkov. Odvrži smet. Zapri. Pohodi. vir
Solnica in poprnica v »D« izvedbi. Steklo in jeklo. www / vir

Zakaj sem imela v petek dopust

Pa ne čisto cel dan, samo polovico. Kje si ga pa lahko privoščim, me takoj direktorica, neka smotana in naporna K., priganja ko hudič. V petek sem pikala kartončke. Mislim, predloge za pickpoint. S tem, da me je po 15 komadih tako roka bolela, pa sam še pikice so se mi štele, da sem morala nehat. Sheesh!

Tudi naša dva sta nonici naredila darilci. Mali je maher za hamaperlice in je nona dobila podstavke za kozarce za na vrtno mizo. Škatlico sem okrog polnoči skonstruirala brez navodil.
Naša je ta hip totalno v runah in vilinskih znakih in je nonica dobila vilinski znak zaščite iz fima, ampak je rekla, da mi bo vzela košček semiš vrvice in da ga bo nosila tudi kot obesek. In to moja mati, ki ne mara ogrlic, ki bi imele centralni obesek!!  Eksplodirajoče škatlice so najlažje, pa še pokrov je iz papirja, ki se barvno ujema z okrasom.
Ogrlico sem sestavila iz fimoperl in čipsov poldragega kamenja. Škatlico sva skonstruirali skupaj s T. do pol enih nekje. Vrtničko je naredila ona, da mi je pokazala, kako se jih dela. Tolk so cartkane.
Voščilnico je T. naredila že doma. Kako mi je tisti metuljček všeč!!
Za knjigico sva združili papirje iz najinih zalog, razmislili, kako pa kaj, nato pa je T. kar nekaj časa zgibala in prepogibala. Speta je z bookringoma, da bo liste mogoče dodajati, privezanih nekaj trakcev … saj poznate. Moja sestra je maherca za tage, se vidi, ne? In za rožice delat tudi. Notri so šli pa vsi tisti silni listki s pickpoint predlogami :)

Z 0 na 370

Ta vikend smo bili na obali, pa sem bil priden in sem peljal kolo na izlet. Štart v Žusterni, potem pa po ravnem do Bivja (za celince – to je tisto križišče, kjer se je včasih šlo levo za Koper in desno za Trst), skozi Škofije na Tinjan, pa dol na Dekane in nazaj. Skoraj 29 kilometrov, dobrih 360 metrov višinske razlike. Dve uri čiste uživancije in priložnosti za fotografiranje. In popolnoma trde noge. Vzpon je res strm.

Štartal sem torej v Žusterni, ob bazenu, in odvijugal skozi Koper. [Matr, po vseh teh letih uspem še vedno falit odcep za avtobusno postajo. V tolažbo mi je le, da me je zavedla glupo narisana kolesarska steza.] Na koncu avtobusnega parkirišča se začne sprehajalno/kolesarska pot, speljana med avtocesto in železnico. Žal se Škocjanskega zatoka skoraj ne vidi, pa tudi kakšnih pametnih poti ni bilo videti do njega.

Potka se konča v Bertokih in tam sem zavil na staro magistralko, ki po drugi strani avtoceste pelje do Bivja. Spotoma sem pofotkal še bertoško cerkev, ki mi je že od vedno všeč.

Nadaljeval sem proti Škofijam in spotoma pridno fotografiral.

[Še en pogled s skoraj istega mesta.]

Luka Koper je postarana, ker je bil original popolnoma »ploščat«. Preveč meglic v zraku.

Tale lepa brnistra (metličevje, Cytisus x praecox) raste ob avtocestnem izvozu Škofije/Ankaran.

Na Škofijah je orientacija enostavna – zaviti je treba desno pri tabli Tinjan. Kdo bi si mislil. Potem pa nekaj časa nisem skoraj nič fotografiral. Je bilo prestrmo. Le za ruj sem se potrudil.

Proti vrhu se na srečo klanec malo unese. Kmalu za tem pa se pokaže tinjanski oddajnik.

Drevo ob poti

Novo in staro v sožitju

Tinjanska cerkev

Pogled v dolino je fantastičen. Meglic pa je bilo toliko, da skoraj nobena fotografija ni uspela, zato objavljam le portret avtoceste in tovorno barčico, posneto na maksimalnem zoomu našega Panasonica, ko je zavijala za Debelim rtičem.

Že na vzponu sem opazoval kažipot za Kolombar/Slatine. Emica mi sicer ni znala lepo pokazati, kam pot vodi, a cesta je bila videti dovolj dobro asfaltirana, da sem lahko pričakoval, da bom kam že prišel. In tudi sem – lep spust me je popeljal med nekaj hišami in do gozda, kjer je asfalta zmanjkalo :) Ker pa je naprej vodila kar spodobna gozdna pot in ker sem vedel, da se vozim približno proti Dekanom, nisem obupal in sem šel naprej. [Zaznamek: na začetku poti je na drevo pritrjena puščica z napisom Slap. Bo treba enkrat pogledat.]

In res sem po nekaj minutah krasnega spusta po precejšnjem šodru prišel nad Dekane. Avtocesto sem kar preskočil – peljal sem se nad tunelom. Spet sem si vzel deset minut za fotografiranje in najprej naredil panoramico …

… potem sem se pa osredotočil na desni del zgornje slike, ker se mi je zdelo, da se v njem skriva prav lepa fotografija.

In se je res.

Skozi Dekane sem oddrvel na staro magistralko LJ-KP in jo zapustil zelo kmalu, pri tabli z napisom D-8.

Kolesarska pot me je vodila po dolini Rižane nazaj proti Bertokom. Od tam sem pot do avtobusne postaje že poznal, nato pa sem zavil pod avtocesto (tam je en tak luštkan podvoz, ki ga poznajo samo lokalci), se peljal skozi industrijsko cono in se vrnil nazaj na obalo, kjer sem treniral fotografiranje slik za razglednice :)

Žal mi je le, da nisem osamljenega ribiča še bolj pozumiral. Takle je prav krasen (ampak že v zelo švoh ločljivosti, ker je samo izrezan z zgornje fotke).

Za morebitne ponavljalce še povezava na posnetek poti. Povsem brez težav lahko izpustite vodoravni del in štartate v Bertokih (oziroma tam, kjer se od stare bertoške ceste odcepi D-8). Pa tudi vrnete se lahko po isti poti (via Škofije), če vam ni do vožnje po razsutih kamnitih poteh. Odsvetujem pa nasprotno smer in vzpon skozi Dekane. Tisti šodr ni primeren za plezalne podvige.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

Layer Love (2) in AJ (22)

Danes sem večino dneva pripravljala darilo za mamin RD in naredila … hmmm … mogoče četrtino. Njah, jutri bo pester dan, čist res. Zdaj moram namreč nehati, ker imam čez pol ure orkestralno vajo. Taki so amaterski petki. Poleg tega se na Vrhniki pripravlja nevihta. Silno upam, da brez kakšne toče ali česa takega.

Včeraj sem končala še drugi poskus 1. lekcije plastenja, ki sem ga delala v dveh etapah – po prvi je bil namreč dosti preveč enakomeren in dolgočasen.

In ker sem bila ravno v zaletu in ker sem pogledala samo prvi del 2. lekcije, sem naredila na podlagi videnega še vnos v svoj dnevnik.

Hehe, v resnici bi morala biti druga slika več kot  polovico manjša od prve, taka razlika v velikosti je. Za dnevnik zdaj večinoma uporabljam mali watercolor moleskine, ki gre v puščico skupaj z zasilnim kompletom za packanje. Pri nanašanju polimernega medija sem neki zeznila, ne vem, kaj. Ali pa je nap’čen. Je namreč hitrosušeči se, namesto počasisušeči se. No ja, se bom že navadila. V glavnem, point, ker sem nekaj pač zeznila, sem potem popravljala z oljnimi pasteli. Oljni pasteli so mi všeč, so pa en velik packacius.

Svet se pa vrti [64]

Knjižne police/omara/whatever. Uau! www / vir
Slon je lahko tudi odpirač za steklenice. www / vir
Lesena žajfica. Žajfast les. www / vir
Samo 2 GB, ampak s stilom. www / vir
Vasica Mersham, v pleteni izdaji. Tamkajšnje ženske so jo pletle 23 let. Če si tako nor, prideš celo na BBC (spodnja leva povezava). www / vir
Za konec pa še skoraj-pajkasta (2 nogi premalo) izvedba stropne svetilke. IKEA remake. www / vir

Mostarske kiše

Ker mi je všeč …
Ker se mi je ne da vedno znova guglat, ko bi jo rad prebral …
Ker je večina med vami najverjetneje ne pozna …
Ker me spominja na jugoslovanske čase …
Ker mi je danes prav zapasala … in sem jo šel poiskat.

Pero Zubac – Mostarske kiše

U Mostaru sam voleo neku Svetlanu jedne jeseni,
jao kad bih znao sa kim sada spava,
ne bi joj glava, ne bi joj glava,
jao kad bih znao ko je sada ljubi,
ne bi mu zubi, ne bi mu zubi,
jao kad bih znao ko to u meni bere kajsije
još nedozrele.

Govorio sam joj ti si derište, ti si balavica,
sve sam joj govorio.
I plakala je na moje ruke, na moje reči,
govorio sam joj ti si anđeo, ti si đavo,
telo ti zdravo što se praviš svetica,
a padale su svu noć neke modre kiše
nad Mostarom.

Nije bilo sunca, nije bilo ptica, ničeg nije bilo.
Pitala me je imam li brata, šta studiram,
jesam li Hrvat, volim li Rilkea,
sve me je pitala.
Pitala me je da li bih mogao sa svakom tako
sačuvaj Bože,
da li je volim, tiho je pitala,
a padale su nad Mostarom neke modre kiše,
ona je bila raskošno bela u sobnoj tmini
al' nije htela to da čini,
nije htela il' nije smela,
vrag bi joj znao.

Jesen je, ta mrtva jesen na oknima
njene oči ptica, njena bedra srna,
imala je mladež, mladež je imala,
ne smem da kažem,
imala je mladež, mali ljubičast,
ili mi se čini.
Pitala me je da li sam Hrvat, imam li devojku,
volim li Rilkea - sve me je pitala,
a na oknu su ko božićni zvončići moga detinjstva
zvonile kapi
i noćna pesma tekla tihano niz Donju Mahalu,
Ej, Sulejmana othranila majka.

Ona je prostrla svoje godine po parketu.
Njene su usne bile pune kao zrele breskve,
njene su dojke bile tople ko mali psići.
Govorio sam joj da je glupava, da se pravi važna,
Svetlana, Svetlana, znaš li ti da je atomski vek,
De Gol, Gagarin i koještarije,
sve sam joj govorio,
ona je plakala, ona je plakala.

Vodio sam je po Kujundžiluku, po aščinicama,
svuda sam je vodio,
u pećine je skrivao, na čardak je nosio,
pod mostovima se igrali žmurke, Neretva ždrebica,
pod starim mostom Crnjanskog joj govorio,
što je divan, šaputala je, što je divan.

Kolena joj crtao u vlažnom pesku,
smejala se tako vedro, tako nevino,
ko prvi ljiljani,
u džamije je vodio, Karađoz-beg mrtav, premrtav
pod teškim turbetom;
na grob Šantićev cveće je odnela,
malo plakala, kao i sve žene,
svuda sam je vodio.

Sada je ovo leto, sad sam sasvim drugi,
pišem neke pesme,
u jednom listu pola stupca za Peru Zupca
i ništa više,
a padale su svu noć nad Mostarom neke
modre kiše,
ona je bila raskošno bela u sobnoj tmini
al' nije htela to da čini,
nije htela, il' nije smela,
vrag bi joj znao.

Ni ono nebo, ni ono oblačje, ni one krovove,
bledunjavo sunce - izgladnelog dečaka nad Mostarom
ne umem zaboraviti,
ni njenu kosu, njen mali jezik kao jagodu,
njen smeh što je umeo zaboleti kao kletva;
onu molitvu u kapeli na Bijelom Bregu,
Bog je veliki, govorila je, nadživeće nas;
ni one teške, modre kiše,
o jesen besplodna, njena jesen...

Govorila je o filmovima, o Džemsu Dinu,
sve je govorila,
malo tužno, malo plačljivo o Karenjini;
govorila je Klajd Grifits ne bi umeo ni
mrava zgaziti,
smejao sam se - on je ubica, ti si dete;
ni one ulice, one prodavce poslednjeg izdanja
"Oslobođenja", ni ono grožđe polusvelo
u izlozima ne umem zaboraviti,
onu besplodnu gorku jesen nad
Mostarom,
one kiše,
ljubila me je po cele noći, grlila me
i ništa više, majke mi,
ništa drugo nismo.

Posle su opet bila leta, posle su opet bile kiše,
jedno jedino malo pismo iz Ljubljane,
otkuda tamo,
ni ono lišće po trotoarima, ni one dane,
ja više ne mogu, ja više ne umem
izbrisati.

Piše mi, pita me šta radim, kako živim,
imam li devojku,
da li ikad pomislim na nju, na onu jesen,
na one kiše,
ona je i sad, kaže, ista, kune se Bogom
potpuno ista,
da joj verujem, da se smejem
davno sam, davno, prokleo Hrista
a i do nje mi baš nije stalo,
klela se, ne klela,
mora se tako, ne vrede laži.

Govorio sam joj o Ljermontovu, o Šagalu,
sve sam joj govorio,
vukla je sa sobom neku staru Cvajgovu knjigu,
čitala popodne,
u kosi joj bilo zapretano leto, žutilo sunca,
malo mora,
prve joj noći i koža bila pomalo slana,
ribe zaspale u njenoj krvi;
smejali smo se dečacima što skaču
s mosta za cigarete,
smejali se jer nije leto, a oni skaču - baš su deca,
govorila je: mogu umreti, mogu dobiti upalu pluća...

Onda su dolazile njene ćutnje, duge, preduge,
mogao sam slobodno misliti o svemu,
razbistriti Spinozu,
sate i sate mogao sam komotno gledati
druge,
bacati oblutke dole, niz stenje,
mogao sam sasvim otići nekud, otići daleko,
mogao sam umreti onako sam u njenom krilu,
samlji od sviju,
mogao sam se pretvoriti u pticu, u vodu,
u stenu,
sve sam mogao...

Prste je imala dugačke, krhke, beskrvne a hitre,
igrali smo se buba-mara i skrivalice,
Svetlana izađi, eto te pod stenom,
nisam valjda ćorav,
nisam ja blesav, hajde, šta se kaniš,
dobićeš batine;
kad je ona tražila - mogao sam pobeći
u samu reku - našla bi me,
namiriše me, kaže, odmah,
pozna me dobro.
Nisam joj nikad verovao,
valjda je stalno ćurila kroz prste.
Volela je kestenje, kupili smo ga po Rondou,
nosila ga u sobu, vešala o končiće,
volela je ruže, one jesenje, ja sam joj donosio,
kad svenu stavljala ih je u neku kutiju.

Pitao sam je šta misli o ovom svetu,
veruje li u komunizam, da li bi se menjala
za Natašu Rostovu, svašta sam je pitao,
ponekad glupo, znam ja to i te kako;
pitao sam je da li bi volela malog sina,
recimo plavog,
skakala je od ushićenja - hoće, hoće,
a onda, najednom, padala je u neke tuge
ko mrtvo voće:
ne sme i ne sme, vidi ti njega, kao da je ona
pala s Jupitera,
ko je to, recimo, Zubac Pera, pa da baš on
a ne neko drugi,
taman posla, kao da je on u najmanju ruku
Brando ili takvi.

Govorio sam joj ti si glupa, ti si pametna,
ti si đavo, ti si anđeo,
sve sam joj govorio.
Ništa mi nije verovala.
Vi ste muškarci rođeni lažovi,
vi ste hulje,
svašta je govorila.
A padale su nad Mostarom neke modre kiše...

Stvarno sam voleo tu Svetlanu
jedne jeseni,
jao, kad bih znao sa kim sada spava,
ne bi mu glava, ne bi mu glava,
jao, kad bih znao ko je sada ljubi,
ne bi mu zubi, ne bi mu zubi,
jao, kad bih znao ko to u meni
bere kajsije, još nedozrele.

Layer Love (1)

V ponedeljek se je začel zame prvi slikarski tečaj. Online, kajpada. Prvič, ker se lahko tako ukvarjam z njim kadarkoli, ko imam čas, drugič pa zato, ker nimam pojma, ali kdo kaj takega v Sloveniji sploh dela. Tretjič zato, ker če mi ne bi nič nič nič uspelo, bi se lahko samo sramovala sama pri sebi, se skrila v kakšen temen kotiček in se sama sebi neznansko smilila.

Na temle “classu” (kok se to fensi sliši), se pravi na tem tečaju naj bi se naučili nalagati barvo v plasteh, kar da podlagi globino. Ok, da mi tega znanja manjka od začetka dalje, mi je bilo jasno. Danes, po drugem poskusu, sem ponosna sama nase, ker sem se kar nekaj naučila o slikarski uporabi akrilov (recimo, da mi vse tisto znanje, ki ga imam o akrilih na lesu, kjer se ti uporabljajo enodimenzionalno, ne nuca prav preveč) in o tem, da ne moreš vsakega projekta končati v 1 uri. To sem namreč sinoči spet poskušala. Neuspešno. Če plast ni suha, jo z naslednjo plastjo snameš dol. Duuuh, to pa menda vsi vejo. Jah, no, zdaj to vem celo jaz. Potrpežljivost je lepa čednost, so včasih znali reči.

Tole je torej rezultat prvega poskusa po prvi lekciji Layer Love (link je tudi na desni strani na gumbku). Da se razumemo, to je samo podlaga za nekaj. Če bi znala risati obrazke, bi lahko gor narisala Petit doll po vzoru Suzi Blu. Pa ne znam. Kaj bom še naredila s temle listom, pa ne vem.

Naša knjižnica

Za Jureta-effe in Suzy in pač vse ostale, da vam bo najin odnos malo bolj razumljiv …

Pri nas se pač bere. Knjige so povsod in pomešano s knjigami je, hmnja – vse. Pač nimamo sterilnih knjižnih polic, ampak knjige, ki živijo z nami.

Ko stopiš v stanovanje, najprej opaziš knjižnico. Skozi njo se pride iz veže v kuhinjo. Prostor ni prav širok (ravno pravšnji za knjižnico :) ), zato je bilo težko naredit fotko, na kateri se vsaj približno vidi cela zadeva. Na vseh policah so med knjige pomešane ustvarjalne potrebščine, leva spodnja četrtina polic na eni steni (desna slika) pa je rezervirana za družabne igre. Pa še nekaj slonov se najde tu in tam. Poleg knjig so pri nas tudi sloni vsepovsod.

V pisarni je stena nad otroškima šolskima mizama (ki sta le dva bolj ali manj počiščena dela pulta, potegnjenega čez celo širino sobe) polna knjig. Nekaj malega je šolskih, višje police pa zaseda strokovna literatura. Levo slavistična, desno računalniška.

Na steno nasproti sva stlačila tri Ikeine omare in jih napolnila s spravljenimi revijami, sposojenimi knjigami (tisto čisto spodaj na tleh je kup knjig iz knjižnice, ki jih je tamali že prebral in jih je včeraj kao pospravil v vrečo). Pa zemljevidi so tu, vodiči, knjige o fotografiji, K.-jini prevodi, note, vrtnarski priročniki …

V otroško sobo pa smo postavili en srednje velik poličnjak z mladinsko literaturo.

Za kakšno škatlo ali dve knjig bi se našlo še pri mojih starših. Večino so nam sicer že dostavili (ker jih jaz nočem odnest, ker jih nimam kam zložit :) ), nekaj jih je pa še vedno tam. Pa K. jih ima tudi še polico ali dve na svojem prejšnjem domu, ampak tam so čisto koristne, ker jih mularija že bere, ko smo na obisku (Zlata knjiga press).

No, tako je pri nas. Zdaj veste. Kdor želi, lahko kriče pobegne stran. Drugi pa dobrodošli – knjige tudi posojamo (a ne, Bacek ;-) ).