Z 0 na 370

Ta vikend smo bili na obali, pa sem bil priden in sem peljal kolo na izlet. Štart v Žusterni, potem pa po ravnem do Bivja (za celince – to je tisto križišče, kjer se je včasih šlo levo za Koper in desno za Trst), skozi Škofije na Tinjan, pa dol na Dekane in nazaj. Skoraj 29 kilometrov, dobrih 360 metrov višinske razlike. Dve uri čiste uživancije in priložnosti za fotografiranje. In popolnoma trde noge. Vzpon je res strm.

Štartal sem torej v Žusterni, ob bazenu, in odvijugal skozi Koper. [Matr, po vseh teh letih uspem še vedno falit odcep za avtobusno postajo. V tolažbo mi je le, da me je zavedla glupo narisana kolesarska steza.] Na koncu avtobusnega parkirišča se začne sprehajalno/kolesarska pot, speljana med avtocesto in železnico. Žal se Škocjanskega zatoka skoraj ne vidi, pa tudi kakšnih pametnih poti ni bilo videti do njega.

Potka se konča v Bertokih in tam sem zavil na staro magistralko, ki po drugi strani avtoceste pelje do Bivja. Spotoma sem pofotkal še bertoško cerkev, ki mi je že od vedno všeč.

Nadaljeval sem proti Škofijam in spotoma pridno fotografiral.

[Še en pogled s skoraj istega mesta.]

Luka Koper je postarana, ker je bil original popolnoma »ploščat«. Preveč meglic v zraku.

Tale lepa brnistra (metličevje, Cytisus x praecox) raste ob avtocestnem izvozu Škofije/Ankaran.

Na Škofijah je orientacija enostavna – zaviti je treba desno pri tabli Tinjan. Kdo bi si mislil. Potem pa nekaj časa nisem skoraj nič fotografiral. Je bilo prestrmo. Le za ruj sem se potrudil.

Proti vrhu se na srečo klanec malo unese. Kmalu za tem pa se pokaže tinjanski oddajnik.

Drevo ob poti

Novo in staro v sožitju

Tinjanska cerkev

Pogled v dolino je fantastičen. Meglic pa je bilo toliko, da skoraj nobena fotografija ni uspela, zato objavljam le portret avtoceste in tovorno barčico, posneto na maksimalnem zoomu našega Panasonica, ko je zavijala za Debelim rtičem.

Že na vzponu sem opazoval kažipot za Kolombar/Slatine. Emica mi sicer ni znala lepo pokazati, kam pot vodi, a cesta je bila videti dovolj dobro asfaltirana, da sem lahko pričakoval, da bom kam že prišel. In tudi sem – lep spust me je popeljal med nekaj hišami in do gozda, kjer je asfalta zmanjkalo :) Ker pa je naprej vodila kar spodobna gozdna pot in ker sem vedel, da se vozim približno proti Dekanom, nisem obupal in sem šel naprej. [Zaznamek: na začetku poti je na drevo pritrjena puščica z napisom Slap. Bo treba enkrat pogledat.]

In res sem po nekaj minutah krasnega spusta po precejšnjem šodru prišel nad Dekane. Avtocesto sem kar preskočil – peljal sem se nad tunelom. Spet sem si vzel deset minut za fotografiranje in najprej naredil panoramico …

… potem sem se pa osredotočil na desni del zgornje slike, ker se mi je zdelo, da se v njem skriva prav lepa fotografija.

In se je res.

Skozi Dekane sem oddrvel na staro magistralko LJ-KP in jo zapustil zelo kmalu, pri tabli z napisom D-8.

Kolesarska pot me je vodila po dolini Rižane nazaj proti Bertokom. Od tam sem pot do avtobusne postaje že poznal, nato pa sem zavil pod avtocesto (tam je en tak luštkan podvoz, ki ga poznajo samo lokalci), se peljal skozi industrijsko cono in se vrnil nazaj na obalo, kjer sem treniral fotografiranje slik za razglednice :)

Žal mi je le, da nisem osamljenega ribiča še bolj pozumiral. Takle je prav krasen (ampak že v zelo švoh ločljivosti, ker je samo izrezan z zgornje fotke).

Za morebitne ponavljalce še povezava na posnetek poti. Povsem brez težav lahko izpustite vodoravni del in štartate v Bertokih (oziroma tam, kjer se od stare bertoške ceste odcepi D-8). Pa tudi vrnete se lahko po isti poti (via Škofije), če vam ni do vožnje po razsutih kamnitih poteh. Odsvetujem pa nasprotno smer in vzpon skozi Dekane. Tisti šodr ni primeren za plezalne podvige.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]