Čar lesa in pohajanje po Ljubljani

Po dolgem, čisto predolgem času sva si privoščila sprehod po centru Ljubljane. Med tednom, dopoldne, brez otrok. Pravzaprav sva se odpravila na obrobje mesta, iskat umivalnika, stranišče in bide za najino novo ful lepo kopalnico. No, nova in ful lepa še bo, trenutno je to še bolj ena nedokončana soba, ki je bila še pred mesecem skladišče. Zdaj čakava vodovodarja, da bo naredil priključek za vodo za WC, ker so mojstri, ki so obnavljali hišo pred šestimi leti, na to enostavno »pozabili«. Potem pa sva ugotovila, da je priključek drugje, če postaviva običajen kotliček ali vgradnega/monoblok (ker v bistvu vgradni ne gre v tisti zid, ker je zid pretanek, pa bi ga bilo treba obzidat, pa …) in sva se odpravila iskat umivalnika, ki bosta dva in sta najbolj vizualno pomembna in dokler ne veva za umivalnike, nimava pojma, kakšen WC paše zraven (po možnosti iz iste oblikovalske linije) in …. No, da skrajšam zgodbo, šla sva letat po štacunah na obrobju, še prej pa sva se šla sprehajat po Ljubljani. In to samo zato, ker sem jaz včeraj prebral, da je v Cankarjevem domu razstava »Čar lesa« (celo pritličje, prost vstop, odprto do nedelje – pejte si ogledat, se splača).

Najprej sva mislila parkirat pri Maksiju, pa je K. na srečo vedela, da se danes pleše četvorko in bo vse zaprto/zabasano, in sva šla v Kolizej. Še dobro, ker sva na poti čez tržnico našla tele super majčke.

Ročno delo, normalične cene (14 € za otroško s kitaro), gospa jih dela tudi po naročilu. Ni namreč imela takih kombinacij, ki bi pasale name, na K. in na tavelko, in smo si naročili eno rundo. Aja, stojnico najdete na tistem manjšem delu tržnice zahodno od glavne zgradbe, tam kjer so v glavnem prodajalci kitajske robe in bio zelenjave.

Potem sva šla v Cankarja in Čar lesa je bil res čaroben. In dišeč. Svež les, aaaah :) Za pokušino nekaj fotk:

Raztegljiva prožna miza

Kelihi

Posodica – jadrnica

Uradno sicer »klubska mizica«, ampak nama je bila bolj všeč kot klopca

Gugalni konjiček iz lepljene vezane plošče

Suhadolčeva stola

 
Oskar Kogoj

 
Leseno kolo. Au!

Demšarjevi violini. Design leve © Oskar Kogoj, izdelava desne Blaž Demšar.

Električno čelo

Klopca

Potem sva šla pa v Cha na čaj in zajtrk, pa po kavo v Cafetino, pa lepo počasi nazaj proti parkingu. Spotoma sva našla še:

Enega slona, ki je bil meni všeč, K. pa ne

Trgovino Ika

Označevalnike za zeliščni vrt (ugibam)

Pa še enega slona, ki je bil K. všeč, meni pa ne

Pol je bilo pa sprehoda k0nec, itak sva že skoraj tri ure porabila zanj, pa sva se morala lotit dela. Bolj naporno, manj zabavno, ampak ustrezne kose keramike sva pa vseeno našla. Uf, kakšno olajšanje!

Pol je bilo pa treba v službo :(