Svet se pa vrti [39]

Kemijski poskusi v domačem gospodinjstvu – ura, ki jo poganja limona. Polovica je nataknjena na cinkovo, druga pa na bakreno elektrodo. Cink + baker + elektrolit (limonina kislina) = Voltina baterija. Žal izrabljena “baterija” ni primerna za v čaj. www / vir
Ura, ki prikazuje čas s 3000 paličicami. Zakaj, le zakaj, morajo vse take fine zadeve kazat čas z natančno takimi segmenti kot vse LCD ure? K tejle bi pa ja spadal en lepši font. www / vir
Obesek za ključe z vgrajenim zvočnikom. www / vir
U, to bi! Krasna ideja! Pa samo $9! Me prav zanima, kdaj jih bo imel BauBau. www / vir
Betonsko. Asimetrično. Zanimivo. www / vir
Denarnica iz kasete, natančna navodila za izdelavo priložena. www / vir
Še en remake – embossana škatlica iz piksne. Tudi z natančnimi navodili za izdelavo. www / vir
Pomožni sedež iz domače delavnice. www / vir
Saj vem, da sem skoraj cel teden prepozen z verigami, ampak jutri bo menda spet snežilo. Kolesarji, pripravite se! www / vir

Papirčkanje (10)

Oh, oh, kako neredno sestavljam svoje poste. No, k sreči zadnje čase dneve malo bolj redno sestavljam vsaj voščilnice. Do tega, da jih bo dovolj za pošiljanje, je še daleč, čeprav sem svoj seznam že spodobno skrajšala. Veliko ljudem na roke napisana voščilnica ni več zanimiva. Kaj čmo. V današnji objavi bo torej veliko slikic. Te imamo tako ali tako najraje.
Angelček je prišel na svoj cilj in razveselil mojo drago S. To je tisto, kar je pomembno.

Knjižno kazalce je naredila spet naša tavelka in je šlo zraven verižice za darilo teti. Poročevalec a.k.a. Slovon s terena pravi, da je bila zelo vesela. Fotka je beda od bede, ker je bila tema, ker se je fleš odbijal, ker nisem preverila, ali je v redu, da bi naredila boljšo. Mudilo se je. Pač. Slovon me bo kregal. Buhpomagi. Za knjižna kazala naše pupe sem nekaj dobljenih odtisov po njenem izboru poskenirala in pomanjšala. Deli ji niso zanimivi, celi so preveliki …
Eden od dobljenih odtisov. Tria in glitter glue. Podlaga je bila presvetla, zato sem jo dopolnila z odtisi doma izdelanih štampiljk. Ugotavljam, da moram vsekakor narediti tudi snežinko. Je pa zato prijetno odtenkasto modra. Ta barva mi je zelo ljuba, tako pri nakitu kot pri voščilnicah. Zato to voščilnico prijavljam na ArtyGirlz weekly challenge #62 – blue is one of my fav colors. It doesn’t matter if I’m working with paper, polyclay, wool, glass … blue is the color I start with.
Tilda v ne čisto mojih barvah. Lepilo jo je malo pomečkalo, ampak to sem ugotovila šele na sliki. Nič dodatkov – še vedno jih ne znam natrpati tako, da bi bila s končnim učinkom še zadovoljna.
Ta mi je najbolj všeč. Ker ni moja, ampak jo je naredila moja sestrica.
Seveda pa sem morala takoj preizkusiti idejo. Samo rezultat mi je manj pri srcu.
Potem so prišle – štampiljke!! Mnogo njih In ugotovila sem, da tako velikih motivov sploh ni tako preprosto odtisniti. Ne vem, ali sem bila živčna, ali je bilo krivo kaj drugega, ampak prvih par sem jih preprosto – zmaknila. Ali pa mi je blok padel iz rok nazaj na podlago. Ali pa nisem povsod enakomerno pritisnila. In take bedne.
Takoj je nastala tudi voščilnica z enim od motivov. Ki sem ga imela od prej, mislim, da mi ga je podarila Petya. Namreč, ugotovila sem, da se moja Little Inker blazinica razliva, ko motiv napadem s Tria.
Dokler ne nabavim druge blazinice, delam z dobljenimi odtiski. Med njimi je tudi tale snežakec, ki je pobarvan s perl vodenkami. Tegale snežaka prijavljam na dva izziva: PinkPoppyCraft made a sketch and although I didn’t plan to, I did omit the sentiment, as I’m not a fan of those, in na CuteCardThursday Challenge 37 – snow and snowflakes.
Od sestrice sem dobila smrečice, ker ve, da bodo letos vodilna tema pri mojih osebnih voščilnicah. Primerne so tudi kot okvirčki. Oh, na tole sem rekla, da bom dala še zvezdice na konice, pa sem pozabila.
En odtisek Sarah Kay, pobarvan z barvicami in terpentinom. Smrekica je izdelana iz povoščenega papirja s šablono in embosingom. Treba se je pripraviti na prihod dedka Mraza.
Nekje sem zasledila idejo, kako iz manjše štampiljke ustvariti mandalo. Tile medvedki se prav luškano zložijo skupaj. Voščilnica je narejena po tejle skici, pri kateri imam zabeleženo samo Kris Sketchkard in ne vem več, od kod je. Šmir.
Pri več blogerkah sem videla, da na voščilnico dodajo “tag”, ki je lahko tudi obešanka za darilo. No, jaz sem naredila ATC, ki je hkrati tudi knjižno kazalo in fronta voščilnice.
Potem je tukaj ena popevajoča. Dokupiti moram kakšen vijoličast in kakšen rumen Tria odtenek. In spet moram izjaviti, da obožujem Sakura pisala. Vsa po vrsti.
Nastalo je tudi nekaj neštampiljkastih ali deloma štampiljkastih voščilnic.
In končno sem se spomnila, da se mi ni treba vsakokrat posebej mučiti s postavljanjem voščilnice na jabooz, pa podlagati s škarjami, da stoji rahlo pokonci, pa kombinirati ozadij, pa … saj vam je jasno. Spomnila sem se namreč na svoje ljubo knjižno stojalo, ki mi ga je naredil moj Slovon, ko sem prevajala eno posebej veliko knjigo naravnost s papirja. Ne gledat nereda pod njim in okoli njega, ta je predpogoj za pretok ustvarjalnih tokov.
Oh, in nastala je še ena majčkena neumnost. Prenovila sem navaden rdeč Pilot kemik. A ni špasen?

 

In še Candy-roll:
- http://bootifulstampz.blogspot.com/ žreba vsak dan, kakšen dan se je pač treba pomujati
- RibenaRuby podarja bombonček kot praznovanje 1000 obiskovalcev na blogu – congrats on your bloghits (30.nov)

Svet se pa vrti [38]

Tole je … čudno? Uporabno tudi za zalivanje rož. www / vir
Set kuhinjskih skled in merilnih zajemalk – v vseh barvah mavrice (če ste eden od tistih ki jih v mavrici vidijo osem). www / vir
Tole pa odkida. Mizica iz bambsove vezane plošče, v katero so vstavljeni krogci javora ali oreha. Ne furnir, pravi čepki! Cena je tudi nora - $1800. www / vir

Dajte risanke nazaj [2]

Odgovor RTV SLO (poudarki so moji):

Spoštovani,

vsi starši čutimo in razumemo najglobji pomen misli, da so otroci naše največje bogastvo.

Programski delavci slovenske nacionalne televizije smo povečini tudi sami starši in kot v zasebnem življenju, posvečamo našim malčkom posebno skrb tudi pri načrtovanju programske sheme, saj se še kako zavedamo, da so otroci, ne le enakovreden, temveč posebno pomemben in občutljiv  segment naših gledalcev.

Otroški in mladinski program tako povprečno obsega kar 19 odstotkov vseh vsebin na  našem 1. sporedu, kar je, glede na število vseh uredništev zelo veliko:
Vsak dan, od ponedeljka do petka, sta otroškemu in mladinskemu programu namenjena dopoldanski dvourni in popoldanski, dobro uro trajajoči programski pas, ob sobotah dopoldne dobre 3 ure in pol trajajoči programski pas, ob nedeljah pa kar 4 urni jutranji Živ Žav.
Znotraj naštetega samo risankam povprečno pripada kar 36 odstotkov.

Obseg otroškega in mladinskega programa nameravamo v prihodnje še povečati,
posebej pa se bomo potrudili v času božično-novoletnih počitnic, ko bomo vse omenjene programske pasove bistveno razširili in dopolnili s skrbno izbranimi in kvalitetnimi otroškimi in mladinskimi vsebinami.

Kot javna televizija se seveda trudimo zadostiti željam in okusom kar najširšega prereza gledalcev, zato smo se naš program odločili popestriti z novo, družinsko dnevno nadaljevanko Strasti.
Pri iskanju najprimernejše terminske umestitve, ki jo je programsko vodstvo skrbno pretehtalo, smo ugotovili, da je izbrani termin zanjo najprimernejši, zgolj polurni premik risanke, ob ohranitvi dolžine njenega termina, pa relativno majhen negativen spremljevalni učinek, posebno v tem zimskem času, ko se že zelo zgodaj stemni in se družine nasplošno namestimo pred TV zaslone že nekoliko prej.

Zavedamo se, da je navada železna srajca in, da je bil donedavni termin večerne risanke že dolgo stalnica našega prvega sporeda, zato tudi odločitev za spremembo ni bila lahka, burna reakcija naših malčkov in posledično staršev pa pričakovana, toda žal smo risanki lahko zagotovili nov fiksen termin samo na izvedeni način, pri tem pa, ob gornjih argumentih, upali predvsem na vaše razumevanje, po načelu, da otroci za stvari izkažejo toliko razumevanja, kot ga nanje prenesemo njihovi starši.

Televizijski medij je živ organizem in spremembe so njegov sestavni del; V preteklosti jih je bilo že mnogo in ob njih tudi precej hude krvi, vendar smo se jih s časoma vsi navadili in jih sprejeli.

Verjamemo, da bo tudi v pričujočem primeru polurnega zamika večerne risanke tako.

S prošnjo za razumevanje, vas in vaše malčke najprijazneje pozdravljamo!

Vaša Televizija Slovenija.

V prevodu: ko vas jebe, mi bomo delali po svoje.

Nekaj menj ljudstva:

Risanke naj gredno nazaj na 18:40 ima otrok čist razjahan bioritem, pa še spat ne more zarad tega ker mu ne pustim trapaste limoneda zjat.

Vsakič, ko mislim, da slabše ne more več biti, me presenetite. Tokrat ste pa res prekosili sami sebe! S hčero sedeva pred TV, da bi si ogledala risanko in kaj vidim...spet eno oslarijo ki ste jo iz NAŠEGA denarja spravili skupaj. Na račun otrok!!! Pa kaj vas je treba vse skupaj res fizično odnesti iz te bajte. Saj ste že čisto vse zasrali. Uspelo vam je, kar se je pred vašim mandatom zdelo nemogoče. Iz sranja ste ustvarili greznico. Pa lep pozdrav od imetnika elektrike in financerja vaših plač.

Že to, da gredo otroci spat s frocom od najboljšega soseda je čista katastrofa. Dajte nam nazaj tudi cik cak zajce.

Če ste nacionalna RTV, ki pobira prispevke, potem ni potrebno posnemati vsake butaste poteze komercialnih televizij. Samo zamenjajte vrstni red z risankami in ste naredili vse kar se zahteva.

V ponedeljek se je moj 4-letnik pol ure jokal in ga nikakor nismo mogli umirit, ko smo ugotovili, da ni risanke takrat ko bi morala bit. In nova ura je absolutno prezgodnja.

Sklepati je, da nacionalka kot poglavitno ciljno publiko nanizanke "Strasti" vidi populacijo Slovencev v starosti 2-8 let.

Podpišite peticijo in pošljite besno sporočilo na RTV Slovenijo. Pa obvestite sorodnike, prijatelje in znance.

Dajte risanke nazaj!

Prav res, premaknit risanke na 18.10, zato da se pred dnevnikom rolajo neke idiotske Strasti, je nesramnost največjega kalibra. A smo se zato boril? Še malo, pa mi bo žal, da je Janša odletel. No, ja, ne bo. Ne, nikakor ne bo.

Ampak risanke premaknit … Včeraj sem jim že pisal besno pismo, ker sem zamudil Backa Jona (da ne omenjamo tega, da je otrok jokal kot nevihta, ko je ugotovil, da smo zamudili risanko). Ampak tole je pa bolje: http://www.petitiononline.com/1840/petition.html.

Podpišite, če vam je kaj do risank in do tega, da se nacionalka ne bo kar zmišljevala neumnosti. (Saj veste, najprej so prišli po žide …)

Wiiiiiiii!

Prišla je moja zadnja prevedena knjiga. Kako poseben občutek je to, ko dobiš natisnjeno knjigo v roke in veš, da je dobršen del čisto in samo tvoj in ti ga ne more nihče vzeti. Še posebej je občutek dober, če si dotični prevod packal veliiiko predolgo. Ampak ja, tudi to se zgodi. Letos je bilo ogromno dela (pa še Travian sem igrala, aneda )

A je lepa?
 
Ne, prav imate, pravzaprav je bolj grozljiva kot lepa. Kriminalka z elementi trilerja. Ko se navadiš pri prvih par prizorih, se v mislih zahvališ pristojnim odgovornim, da ne gledaš filma, ker bi moral mižat. Domišljija sicer dela, ampak ker ne gledaš slike, ves čas veš, da je vse skupaj izmišljeno.

V delu imam že naslednjo.
 
Naslovnica je zakrita, ker se mi zdi, da mi pogodba ne dovoljuje ravno nekega vnaprejšnjega hvalisanja. Tudi tale je zajeten špehec, 670 strani ima. Ker sem jo dobila od založbe samo v elektronski obliki, sem si jo natisnila in jo zvezala. Za platnice sem uporabila šeleshamer (od voščilnic) in si iz ostanka naredila še knjižno kazalo za zraven. Ni slabo, ne?
This is the next book I am translating. The original is English and I professional deontology dictates not to reveal the title. I got it in a .doc file from the publisher, but I like to read it first on paper, so I printed it out and bound it following the tutorial on Instructables (more or less, I didn’t make the hard cover)

Sploh sva se s tamalo neki lotili knjižnih kazal, tole je ona naredila za mojo sestrično (kaj pride njej? mrzla teta?), pripeto je pa na pametnega kužija za malega novorojenčka. Tistega, za katerega sem delala voščilnico v postu Papirčkanje 3.

Tole je narejeno na večjo sponko za papir, ampak sva pač prepozno ugotovili, da bo cel motiv vseeno prevelik. Ampak naj mu bo, ker je ravno prvo. Pa če jih je škoda rezat!

 

In še današnji blogerski bombončki:
- Sally z BootifulStampz podarja bombonček vsak dan v novembru
- Claudia s Pretty Pressings podarja kar nekaj bombončkov 22.nov – yummy candy!
- Prav tako 22.nov podarja štampiljko in papirčke DragonMagic – a Funky Fairy candy indeed!
- Maria z bloga Meholder podarja little lovings štampiljko 23.nov. I need about one evening per card. Luckily I don’t make cards for living, I’d starve …
- 23. nov se izteče tudi blog Alice z Justme-Alice – che bei colori!
- 25.nov se izteče Neetin bombonček na Papirromet blogu – ribbons and flowers and whatnots … mmmmm
- Kristine z bombončkom praznuje obletnico – 350 posts is a lot of writing and creating (26.nov)
- Debbie podarja bombonček … uf, kaj bombonček, bombon! Pa še redi ne! Jsbijsbijsbi! 26. nov bosta nov dom našli eni najlepših štampiljk Sugar Nellie in kupček Copicev.
- Lynsey podarja WOJ odtiske, Magnolia štampiljko … and some designer paper! 26. nov
- 26. nov podarja popolnoma nove štampiljke tudi Denise – congratulations for opening your own shop Whimsy Stamps
- Kristin bo 30. nov podarila 1200 eyeletov (ali že imamo prevod zanje??)

PIF – Podaj naprej

Danes je po slovenskih ustvarjalnih blogih na hitro zakrožila drobna igra pozornosti – Podaj naprej.

Poznate koncept? Jaz se ga držim že kakšnih 20 let, odkar sem se kot študentka kar čimvečkrat prilepila starejšim kolegom iz orkestra, ki so se ob nedeljah zvečer vozili iz rodnega Kopra v belo Ljubljano. Z vlakom je bila dooooooolga, pa še do Fužin je bilo treba potem priti. In vsakih 14 dni je bila potovalka neznansko težka, ker so bile v njej tudi rjuhe. 
Jaz sem se vozila torej študirat, oni pa večinoma že v službe, ki so omogočale tudi že avtomobile. Seveda sem ponudila svoj delež za bencin, ampak so me kar na hitro odpravili, da njim že ne bodo študentje brez dohodkov plačevali za bencin. Ko sem trmoglavila, da potem težko vprašam, če grem lahko zraven, ker se počutim dolžno, so pa rekli, da bom že jaz, ko bom imela svoj avto in dohodke, vozila mlajše kolege prav tako ob nedeljah zvečer v Ljubljano. In verjetno še marsikam. Natanko tako je tudi bilo. In tudi “naslednji generaciji” sem naložila enako: pay it forward.

Danes to izvajamo v družinskih krogih. Midva sva že stara starševska mačka in ker imava otroke že zelo dolgo, se natanko zavedava, da se ob novem dojenčku starši neznansko utrudijo. Če prideš na obisk in se hoče dete pestovati, potem pač to nalogo staršem za kakšne pol ure, morda uro odvzameš. In priznaš, da se natanko spomniš časa, ko si komaj še stal na nogah od neprespanosti in novosti, in si bil globoko nekje v sebi, da je vsaj pol ure za otroka navidez skrbel nekdo drug, ker si si v tem času nabral moči tudi za ves teden … ali pa je bil vsaj občutek tak. Tako bodo tudi oni, ko bodo že starševski mački (kar se faze “dojenček” tiče, na splošno te itak vsaki par dni mularija preseneti s kakšno novo), lahko mlajšim in bolj novopečenim staršem pomagali na enak način.

Ko je torej po ustvarjalnih blogih zjutraj zakrožila akcija “podaj naprej”, v katerih blogerke podarjajo majhno pozornost avtorjem prvih treh komentarjev na blogih, sem se razveselila, da še kdo deluje po tem konceptu. Torej: prvi trije, ki bodo pustili komentar na mojem blogu, dobijo enkrat do novega leta drobno darilce od mene, in se sočasno zaobljubijo, da bodo enako naredili na svojem blogu.

Svet se pa vrti [37]

Škarje za hitro rezanje zelenjave. In za snemanje low-budget grozljivk. www / vir
Ukrivljen les je lep. www / vir
Le en primerek iz množice, hmmm, ?nenavadnih? stolov na OpulentItems. www / vir
Ustvarjati se da seveda tudi s kovinami … www / vir
Za konec pa še skladovnica drv, ki sva jo videla pred kratkim na cesti čez Ljubelj (že na severni strani Alp).

My Obsession

Od kod ta strah?

Fant, sem se prestrašila.

Ko je Slovon peljal otroke v šolo, se mi je zdelo, da se nekaj premika za mojim hrbtom. Tam je pisalna miza velike otrokinje in je stena.

Maček - nak, je v kuhinji, ga spustim ven. Se usedem nazaj, spet nekaj slišim.

Hm, mogoče pa spet kaj električarji šarijo po kablih/ceveh (se je že zgodilo pred letom ali dvema), pa slišim premikanje žic v zidu. Grem pred hišo - nikogar. Se usedem nazaj, vse mirno.

Ko je Slovon prišel domov, sem ravno pospravljala nekaj gor po nadstropju. Pridem dol, se usedem za pisalno mizo in spet slišim nekaj ... tk tk tk ... tk tk tk.

Zašepetam: “A ti slišiš nekaj?”
“Ja, že prej, ko si bila gor, se mi je zdelo, da nekaj slišim, pa skozi enak zvok. A ga uspeš locirat.”
Jaz že trda od strahu šepetam: “Mislim, da je zdaj pod mojo nogo.”

Noge sem namreč dvignila naravnost predse in jih položila na tisti čudež za delat rezance iz pomembnih dokumentov. To je moj priljubljen položaj za prevajanje.

“Hm,” pravi Slovon, “mogoče se pa skuša šreder sam od sebe štartat.”

Huh, ok, verjetna razlaga, noge dol, stol odmaknem, potegne mašino ven, pogleda gumbe, dvigne "stroj" s "kante" in ga hitro spusti nazaj.

“Miš je notri.”
“Kaaaaj je notri, prosim?”
“Miš je in ne more po gladki steni ven splezat. S čim naj pokrijem, da ne bo skočila vame, ko bom kanto ven nesel?”

Šla sem po polivinil vrečko, da je kanto lahko pokril in odnesel ven.

Jaz se ne bojim miši. Zakaj me potem tako čudno stiska v želodcu? V čem je fora? Od kod ta primarni strah pred glodalci? Že lani, ko se je ena miška zatekla v spodnje nadstropje in sva jo lovila po vseh štengah in omarah in jo končno le spravila ven, sem bila totalično živčna. Zakaj?

Ikea Celovec

Danes sva izkoristila dejstvo, da imava oba po nekem čudnem naključju nekaj časa, pa sva skočila v novo Ikeo v Celovec. Najprej je bilo treba seveda najti navodila za dostop. Google Maps me še ni znal pripeljati do tja . Izkazalo se je, da je čisto enostavno. Greš čez Ljubelj, se pripelješ na obrobje Celovca in pri McDonaldsu zaviješ desno na Südring. Potem se voziš in voziš in se pelješ mimo Bauhausa in se še voziš in ko prideš do Kike, zaviješ desno. [Tam je, če se ne motim, celo ena tabla Ikea, ki kaže v pravo smer. Razen tega pa je s kažipoti bolj slaba – še najbolje je, če slediš tablam za Metro.] No, pri Kiki zaviješ desno in se voziš dalje, mimo Toys’R’Us in Obija. Potem pa prideš do ene zelo skrite puščice ‘Metro’, ki kaže desno, na eno čudno cestico, ki je videti, kot da te bo pripeljala na avtocesto za Graz. Pa ni tako, pripelje te do Metroja in tik zraven njega je Ikea. Točno ura in pol od Vrhnike z upoštevanjem hitrostnih omejitev. Če greš po tej poti, ne rabiš avstrijske vinjete! [Tu image navodila za Ikeo Villesse, če vas bo kdaj pot zanesla na zahod.] O Ikei ni vredno izgubljati besed, čisto klasična je. Porabila sva tri ure in pol (pa še kakšno bi, če se ne bi mudilo domov) in nabrala tole: Na desni je mljac mljac iz Ikea Foods – malo švedskih medenjakov, pa losos, lososov pate in pašteta iz surovih rib. In še nekaj malenkosti. Ugotovil sem, da sem totalno zaljubljen v Ikeino filozofijo “flat-pack everything”. Na zgornji sliki v spodnji vrsti bolj na levi (pod rdečim modelom za ledene srčke) sta recimo dve beli kartonasti škatli, spakirani na debelino 4 cm – pravzaprav komaj malce več, kot sta skupaj debela pokrova (ki nista zložena). Zgoraj levo so pa drug na drugem zložene 15 cm debele cevi iz penaste gume (zvakumirane na 2 cm) in sestavljive shranjevalne škatle (brez pokrova): Na tej sliki so v raznih stanjih sestavljenosti – od ploščate (spodaj) do sestavljene (desno zgoraj). Odpreš v pravo obliko, potegneš zadrgo in je. Dve majhni, dve veliki, dve srednji – pa še tri ogromne (30x35 cm) sva vzela. V oči mi je pa padlo še (v vrstnem redu fotografiranja): Svet, natisnjen na platno. Žal stane 150 €   Laponske? punčke. Namen neznan. Karnise in pripadajoča krama iz sistema Kvartal, s katerimi bova opremila pritličje. Ker niti približno nisva znala ugotoviti, koliko te krame rabiva, sva za začetek vzela en komplet, zdaj bova pa ugotovila, kaj vse nama še manjka. Karnise se da namreč sestavljati po dolžini (ena je dolga 140 cm) in pri nas jih bo definitivno treba sestavljat. [Takole je videti Kvartal pri nas.] Tole sicer ni ‘flat packing’, gre pa lepo skupaj z Ikeino filozofijo pakiranja   Zanimiva ideja izrezljanega vzorca, ki gre kar “čez” predale. Moram kdaj uporabit. V spodnji vrsti so tiste “ogromne” škatle, ki sem jih omenjal prej. V zgornji so pa še enkrat večje. Na vseh koncih štacune so kupi in kupi pliškov.        Seveda je bilo nujno treba kupit tudi nekaj slonov, pa magari v obliki servetkov.