Planinska jama

Prvi maj je en tak dan, ko res ne moreš tičati doma, sploh če je zunaj tako lepo sonce, kot je bilo danes dopoldne. In ker se nam hoditi ni dalo (ej, saj je praznik!), voziti po glavnih cestah pa še manj (Bled in morje torej odpadeta), sem predlagal, da bi se po stari cesti odpeljali do Planinskega polja, si ogledali presihajoče jezero in šli do vhoda v Planinsko jamo (notri se da samo z vodičem). Pa smo šli.

Prav po načrtih se ni začelo. Na Planinskem polju namreč ni več kaj dosti vode – samo še tista, ki teče po potokih. Hja, kaj hočemo, bom šli pa samo do jame :(

In pri jami – kdo bi si mislil – smo naleteli na dve popotnici, ki sta čakali vodičko, ki je malo zamujala. Ravno toliko, da je prispela hkrati z nami. In smo se izletu v jamo pridružili še mi :)

[Čisto mimogrede – če se boste odpravili v Planinsko jamo, si oglejte urnik na spletišču planina.si. Da ne boste šli tako na blef kakor mi. Za bolj navdušenje jamarje organizirajo izlete v Paradiž – to je del jame ob reki Pivki, ki ni dostopen peš. Treba je s čolnom (ki se ga vmes tudi nosi od ene vode do druge), izlet pa traja pet-šest ur. Definitivno bomo enkrat šli!]

Sprehod po jami je skoraj tako udoben, kakor po Postojnski jami, saj je v Planinsko speljana prava »avtocesta« (no, betonirana pot). Sprehoda po jami je za kakšno uro, prideš pa približno 700 metrov v globino jame. Odpeljejo te ob reki Unici do mesta, kjer nastane v sotočju rek Pivka in Rak (največje podzemno sotočje v Evropi), potem ob Pivki še nekaj 100 metrov naprej, pa nazaj do sotočja, kjer so postavili pravo razgledno ploščad in nazaj do vhoda. Prijetno, zanimivo in prehodno tudi za majhne otroke.

Naša vodička

Stara žaga

Dovod vode do stare žage

Vhod v jamo in pečina nad njim; izvir Unice

Zapornica ob vhodu v jamo

Vhodna dvorana

Otok v Unici

Od tu dalje je bilo spodobno temno, samo še naše baterije so svetile. (Vsak je dobil akumulator, obešen čez ramo, in svetilko z ledicami; edino meni so obesili malo večji akumulator in halogensko svetilko, kar se je izkazalo kot zelo koristno pri fotografiranju. Pa vodička je imela s sabo nekakšen svetlobni top, ki je spodobno osvetlil tudi dvajset in več metrov oddaljeno drugo stran dvorane.)

Ob poti sem se zafrkaval s fotografiranjem, pa se je izkazalo, da je fleš na Panasonicu za take namene čisto premalo zmogljiv. Vse je bilo temno. In neosvetljeno. In temno. Potem sem pa le zgruntal, da smem fotografirati le zelo bližnje objekte (manj kot meter oddaljene) in da v tem primeru zadostuje osvetlitev z mojo halogenko.

Spodnja slika je malce drugačna, zanjo sem postavil fotoaparat na tla, ga nastavil na 15 sekund in osvetlil skalo s svetilko (pravzaprav sem svetil malo sem, malo tja, ker nisem mogel osvetlili cele naenkrat).

Za spodnjo sliko pa sem si »sposodil« dva lučkarja, ki sta mi pomagala z ledicami.

Tudi spodnji posnetek je nastal z dolgim osvetlitvenim časom 60 sekund, fotka pa je stala na strašno uporabni skalni polički. Med fotografiranjem sta se mimo sprehodili dve obiskovalki s prižganima svetilkama.

Ogledali smo si tudi Ravbarjev stolp, ki stoji zraven parkirišča. Kaj dosti ni ohranjenega, ima pa zelo zanimiv strop,

Odpeljali smo se še do ostankov dvorca Hošperk, pa smo bili spet razočarani – okoli celega dvorca je postavljena ograja, ki omejuje dostop. Očitno se zadeva pridno in vztrajno podira.

Smo pa na parkirišču našli vsaj gugalnico in si privoščili malo »guškanja« (kakor se temu početju reče po Vrhniško).

Zdaj pa res res res moramo v Škocjanske jame. Res! Se odpravljamo že celo večnost.

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]