Vaje v slogu

a.k.a. Resistance is futile! All your base are belong to us!

Danes sem bila naročena pri okulistki v Bežigradu ob 9:15.

Zjutraj smo se odpravili ob 8:10 proti šoli, ravno 1x med 7h in 8h ga je začelo na Vrhniki prav fajn sipat. Odloživa otroke in se odpeljeva proti Lj.
Na dovozu na avtocesto pogledam, kakšno je stanje (nikjer nič spluženo) in vidim, da ravno gresta 2 pluga s primorske strani. Ne pridemo prednju. Slovon zakolne in obrne na mostu.
Greva po stari cesti. Vozimo 40km/h in med rahlim zdrsavanjem avta poslušava radio Antena. Nikjer nič spluženo, zastoji na južni, zastoji na zahodni, zastoji na severni obvoznici, fak, greva skozi center. Posebno obvestilo, na križišču Dunajske in Linhartove pri Plavi laguni (takorekoč ob ZD, aneda) se je mestni avtobus, harmonika, postavil poprek čez celo cesto in vse skupaj zaprl.
Hm, le kako bova prišla nekam na Vojkovo? Center, tunel, železniški podvoz? Čista štala. 200 m pred Brezovico štau. Zaradi semaforja.
Sva se sam spogledala, Slovon je začel obračat (z ročno in lepo prosim ne past v jarek!), jaz sem klicala informacije, da bi sporočila na okulistiko, da nimam prav dosti šans za prit, sploh ne v doglednem času, sem v zastoju na Brezovici, pravi sprejemna, “veste, gor do 12h sploh telefona ne dvigajo”. “Ja, in, kaj zdaj, a jaz preprosto ne pridem ali kaj vraga?” “Joj, gospa, bi vas vezala, ampak ne pomaga.” No, si je le zapisala priimek in je rekla, da bo sporočila. Hvalabogu za normalične ljudi. Saj vem, da je lažje delat, če ti ne zvonijo telefoni, ma lahko bi znali filtrirat, ne pa da čisto zaprejo dostop, kaj? No ja …

Odpeljeva se enako počasi proti domu. Za avtobusom. 
V Kalii sva se ustavila, da bi kupila nadomestek hrane za mačka, to je bila ena od 10 zadev, ki bi jih morala danes v Lj opravit.
Pri potoku je Slovon dal po kar nekaj družnega odpletanja verige gor, greva v klanc. Na 1/3 nama je prišla nasproti starejša tetka, ki se prav počasi drsala navzdol. Ko je videla, da sva se ustavila in jo čakava, pospeši. “Kar počasi gospa, pa zihr, da ne bo kaj narobe.” Se smeje, pa pravi, “hvala, a bo šlo gor?” “Z verigami bo že šlo, ponavadi gre.”
Slovon spelje naprej gor z mesta, brez zaleta. Do ta strmega dela. Unega, pred katerim jaz crknem, ko gremo s kolesi. Avto zanese bočno, še malo nese, malo nazaj, ooooops, zadaj je že mreža. Klinc, v jarku smo z enim kolesom in naslonjeni skoraj na štango.
Sosed že gleda, kaj bomo. Slovon pravi, “ven pejt”. Ok, sem že zunaj, jaz v snegu hitro ubogam, ker me je strah pa pika.
Pravi sosed, “bo gospa speljala, midva bova pa od roba potisnila”. “Ampak jaz ne znam speljat v takem,” a ste nori!
No, pa sem dobila navodila in sem speljala, avto je spet stal na cesti. Kaj bova pa zdaj? Mal sva stala zunaj in na glas razmišljala, kam spustit v rikverc, da bi nekje lahko avto pustila, pa je soseda rekla, da vsaj do 14h ga lahko pri njih pustiva, pol pride hči z avtom domov.
Whew. Pol smo pa še malo stali in čvekali, kako je tle ta klanec čudno narejen, pa sva slišala še mal zgodovine asfaltiranja na Vrhniki in kreganja med sosedi, ki so si dali narest bolj položne dovoze itd. Dokler ni začelo vseh zebst, pol sva šla pa domov.

Popolnoma brezvezen izhod, boljš bi naredila, če bi vzela vsak ene sanke in otroke vsakega po enem klancu odpeljala vsakega proti svoji šoli. Spluženo ni še nikjer in nikjer ni slišat nobenega pluga. Še dobro, da imava službe doma, no.
Sipa ga še vedno ko zmešano, ene 15cm ga je, trdi Slovon. Ptičem je tudi že zrnja nasul.
Sosedovi nad nami kidajo, pravijo, da bi šli z avtom ven. Vso srečo, res.