Projekt: Kopalnica [4]

Banja lepo sedi na svojih podstavkih, na zidu je podprta z letvijo, da se rob ne bo povešal in da ne bo pokal akril, ki bo nalit med banjo in zid. [Al med banjo in ploščice al kako že to pride – še ne vem natančno, mi bo keramičar pokazal].

Kupil sem kar dobro impregniran  »tram za otroško igralo« (al nekaj takega) v Bauhausu, potem sem ga pa še polakiral. Moralo bi zadoščati.

Stopnice so doživele redesign, ker se je izkazalo, da ne bi ostalo dovolj prostora za premikanje po kopalnici, če bi jih naredil natančno po skici. Tako bo levo od banje le ena (itak so tam bolj za okras), desno pa dve. To, da bodo pravokotne in ne zaobljene sem menda že povedal? Na spodnji sliki so postavljeni razni kovinski predmeti na črte, ki označujejo začetek stopnic – da si boste lahko predstavljali končni rezultat. [Blefiram; v resnici si ga tudi jaz še ne predstavljam.]

Zdaj pa čakamo vodovodarje. Menda v ponedeljek …

Čestitke prevajalcem ob dnevu sv. Hieronima

30. september je dan, ko praznujemo prevajalci, saj je sv. Hieronim tudi naš zavetnik.  Sv. Hieronim je bil duhovnik, najbolj znan pa je po tem, da je prevedel Vulgato. Priznavata ga rimokatoliška in pravoslavna cerkev in naj bi bil Ilirec, rojen v Stridonu. Morda je tudi zato na območju Istre toliko cerkvic, posvečenih sv. Hieronimu.

Zaradi zgodbe, nastale v srednjem veku, ga pogosto slikajo z levom, saj naj bi enemu pomagal tako, da mu je izdrl trn iz šape. Kdo ve, ali ima zaradi tega toliko prevajalcev doma mačke? Nekateri jih celo imenujejo “pisarniški pomočniki”.

Projekt: Kopalnica [3]

Vse kar moram vedeti o siporeksu [ja, to je tržno ime (no, Siporex je tržno ime); ja, pravilno se reče porobeton; ja, jaz bom še naprej pisal siporeks] sem se naučil na spletnih straneh Xelle, kjer imajo o gradnji s siporeksom napisane cele priročnike. Strašno koristno in uporabno.

Za morebitne posnemovalce – vsekakor se vam prebrati vsaj razdelek o orodju in nasvete za gradnjo, pred začetkom dela pa ne škodi pogled v podatke o gradbeni statiki in konstrukcijske detajle. Iz lastnih izkušenj [nekoč sem brez vsakega predznanja sezidal klopco iz siporeksa, ki je zdržala le dve poletji] vam lahko povem, da z »naivnim« pristopom ne prideš daleč.

Orodja si navaden domači zidar seveda ne bo nabavil toliko, kolikor ga imajo opisanega na zgornjih straneh. Potrebuješ žago za siporeks, brez te ne gre; namesto gumijastega kladiva je čisto dobro tudi leseno; namesto lopatice za nanos lepila sta OK tudi špohtl in kela [eeee, zidarska lopatica in žlica? pravzaprav ne vem, kako se tem zadevam reče po slovensko]; kot strgalo se odlično obnese rašpla (bolj groba pila za les).  Vodilo za pravokotno žaganje sem si naredil kar sam, pa še tega sem uporabil samo za žaganje sten za omaro, kjer je moral biti sprednji rob pravokoten. Pri oblaganju kotlička se nisem toliko sekiral, tam sem žagal kar »na oko«, samo črto sem narisal, saj sem lahko nepravilnosti skril z lepilom.

Takole je videti žaganje. Ostanki od prejšnjih žaganj so odličen podstavek :)

Aja, na teh slikah se vidi, da sem žagal v kopalnici. Ne počet tega, razen če stanujete v bloku. Če se le da, žagajte za hišo, tam kjer nihče ne bo opazil ogromnih količin belega prahu. Ja, žaganje siporeksa je umazan posel. Ko sem pospravljal kopalnico, sem skoraj uničil sesalec, toliko je tega prahu in tako droben je, da se zavleče v vse dele motorja :(

Tako pa se z vodilom in rašplo odbije sprednjo špico. Elementi iz porobetona imajo na eni strani utor in na drugi zob za lažje sestavljanje sten in za boljšo trdnost. Ena od sten zidne omare v kopalnici je bila narejena iz kosa polne dolžine (62 cm in pol) in je bilo treba odpilit le zob. Druga stena (ob zidu) pa je krajša in tam sem žagal.

Pod prvo vrsto je treba pripraviti podlogo iz malte (vreča finega notranjega ometa se čisto dobro obnese). Podloga naj bo vodoravna. Ko je suha, pa začneš zidati. Zidake lepiš z lepilom za siporeks [več o tem na zgoraj omenjenih straneh; ne bi ponavljal vsega, kar so mojstri čisto dobro napisali].

Steno je treba vsake dve vrsti sidrati. Kovinsko sidro je v siporeks kar pribito, na zid pa sem jih vijačil.

Tudi na strop je treba steno pritrdit. Eno sidro sem skril v sredino …

… drugo pa postavil spredaj. Čezenj bodo prišle ploščice in se ga ne bo videlo.

Med nosilnim zidanim zidom in predelno steno iz siporeksa mora biti 1 cm razmika (pa med steno in stropom tudi, le da tam priporočajo 2 cm), ki ga na koncu (ko je lepilo suho) zapolniš z ekspanzijsko poliuretansko peno (purpen). To me še čaka.

Nasvet za novopečen domače mojstre: po navodilih, počasi in z razmislekom, če se zatakne, poišči nekoga, ki obvlada, in ga vprašaj. Pa začeti z nečim, česar ni škoda, če se podre :)

Igranje z akrili

Ene 2 vikenda sva malo packali akrile skupaj s sestrico, ta vikend pa je rekla, jaz rabim eno platno, imam v glavi že čisto izdelano sliko. Imamo platno, pa dajva. Tačas ko je gledala platno, je cviknila in vzela v roke papir za akrile. Jaz nisem imela v glavi nobene ideje, sem pa že v petek popoldne packala na en majhen listek, tako da sem si vzela še en majhen listek in sta nastala dva majhna listka. Mislim, da bosta v končni fazi postala sprednji platnici za dve majhni knjigici (velikost razglednice). Ali pa bosta morda kar obešena kot slikici pristala na steni? Ne vem, všeč sta mi.

Two postcard-sized layer love art pieces (excuse me if I call them that myself) that I made yesterday and I really really like. I’m not sure what I’ll do with them, but – me likes! It’s not often that I get to say that about a piece I made myself.

Moja sestrica je po bore dveh okrnjenih lekcijah (ali tako imenovanega posredovanega znanja, ker sta bili lekciji moji, ne pa z Juliinih videov) presegla vse skupaj in ustvarila tole. Končala je zvečer, tako da je malo šajna od fleša, ampak fotka brez celo Slovonu ni uspela. Velikost cca A4.

My sister wanted to watch and try the layers while I was painting and ... well, this is her second try and I have to say that in my opinion she by far surpassed everything that I ever did, although she says that she'd never turn it into a journal page or even make a journal page because she simply doesn't do that. This is her 1st ever painting with colours. She used a napkin as her inspiration and she says that she'll hang it in her living room. Initially she wanted to do a canvas but chickened out and now she's sorry that she didn't have the guts. We're sorry too :)

Projekt: Kopalnica [2]

Trenutno stanje.

Stene za omaro stojijo. Precejšnja zoprnija, moram reči. Loviti vse navpičnice, pri tem pa se nimaš praktično na kaj opreti, razen na spodnji zidak. [Bom razložil jutri.]

Banjo sem ene petkrat preložil, preden sem uspel naštimati podstavke. Tole je iz vmesne faze, ko sem ugotavljal, da 20 cm podstavkov ravno še stlačim pod ventile, s pipo pa bi že imeli težave. Na desni se vidi začetke podstavkov za umivalnike. Končal jih bom, ko bo keramičar zaključil delo. Tako mu ne bo treba rezat ploščic.

Dokončani podstavki za banjo (25 cm) in razbit zid okoli vodovodnih cevi (šmrc, pa tako lep je že bil).

Za pozidat kotliček sem najprej dobro uro žagal siporeks in zlagal »lego kocke«.

Pozidano je bilo potem hitro. [Trajalo je pa vseeno tri dni. Prvi dan spodnja vrsta v »vaservago«, drugi dan vse do vrha, tretji dan pa še zadnja dva kosa.]

Banja tudi že stoji, čeprav samo začasno. Postaviti jo je pomagal M. [Še enkrat – hvala!]

Detajl postavitve:

Na siporeks sem na debelo nanesel lepilo, ga pokril z »nedrsečo podlago za v banjo« (kakršnakoli malce močnejša a upogljiva plastika bi bila dobra). Banjo sva postavila gor in jo vodoravno poravnala. Zdaj se pa lepilo suši. Nastala bo podlaga, oblikovana po banji, ki na zgornji strani ne bo lepljiva. Vsaj enkrat bo namreč treba banjo še prestaviti – na zid je treba pritrditi lesene nosilce, ki bodo držali rob banje pri miru, pa vodovodar bo rabil dostop do zida, da bo premaknil ventile.

Projekt: Kopalnica [1]

Pred šestimi leti sva imela že vsega dovolj (razen denarja) in sva se odločila, da bomo nekaj časa že živeli samo z majhno kopalnico s tuš kabino. Tista velika, razkošna, z banjo, pa bo počakala na lepše čase.

V stari hiši sta tudi bili dve kopalnici, spodnja je približno ohranila tloris, zgoraj pa smo, saj se spomnite, vse podrli in postavili na novo. Takšnole je bilo po rušenju zidov. Vidi se še cevi od tuša, ki okoli sebe nimajo več zida.

Takšnole je pa bilo, ko smo dvignili zid in postavili novo streho. Pri navpični zeleni štangi se začne garderoba (diagonali so kasneje odžagali; tam sta bili samo začasno), pred njo pa je kopalnica.

Takole.

 

Proti koncu prvih gradbenih del (2001-2003) so kopalnico pozidali/oblekli v gips plošče (knauf), potegnili vodo, ometali zidove itd. Potem pa smo notri naložili kramo in soba je naslednjih šest let služila kot ropotarnica.

Previjemo film šest let v prihodnost in …

Skupaj s fasado in ograjami in vsem ostalim smo se letos lotili tudi zadnjega nedokončanega prostora v hiši – zgornje kopalnice. Takšna bo.

Še iz drugega kota, brez visoke omare (ker se sicer nič ne vidi) in s podrtimi stenami.

Za orientacijo: vrata so ob visoki omari (vratno krilo se odpira v omaro), dve strešni okni pa nad banjo.

Ploščice že imamo (Azteca Ceramica, linija Tebas 67, kombinacija vseh petih barv), banja je Kolpa san Duo, belo keramiko sva vzela od Hatrie, pipe pa so Hansa. Modelov ne vem in se mi tudi ne da it gledat. Skratka, vse je tukaj, samo kopalnice še ni. Najprej smo čakali mojstre, za so zmontirali zidni kotliček (ki je v bistvu nadzidni, ker je zid zelo tanek, in sem ga moral potem obzidat), potem smo še bistveno dalj čakali keramičarja, da je potegnil vodno izolacijo, zdaj pa čakamo vodovodarja, da bo povezal banjo na odtok in dvignil pipe. Originalno so jih postavili na standardno višino, karkoli že to je, midva pa hočeva imeti banjo dvignjeno od tal, pred njo pa stopničke. Saj se vidi na zgornji sliki.

Nekaj stvari se je vseeno že zgodilo – omara že stoji (pravzaprav zidovi zanjo, polic se še nisem lotil), pa kotliček sem obzidal, pa podstavki za banjo so pripravljeni (jutri naj bi sedla na svoje mesto – začasno, dokler ne pride vodovodar dvigat pip). Tako da enkrat že bo. Upam da letos, čisto prepričan pa nisem.

Orkestralne poročne sobote (3) in Layer Love (9)

Da sem dokončala zadnjo Juliino lekcijo, je trajalo skoraj dva meseca. Vmes so bili dopusti in nasploh se je dogajalo. Včeraj smo igrali še na zadnji orkestralni poroki: poročila sta se violistka P. in violinist J., ki sta se pri orkestru tudi spoznala. Tako so bili včeraj med igranjem nekateri pogledi rahlo zamegljeni, še dobro, da je program že utrjen. In še dobro, da je v borovniški cerkvi fina akustika. Ko sem po mislih brskala za tem, kaj naj podarim P., ki je bila nekoč davno celo varuška našega malčka oz. kar obeh, preden je šel v vrtec in je bilo poletje in tudi s Sončo nisva imela kaj početi cele dneve doma, ker sva morala delati službene stvari, sem se spomnila na zadnjo nedokončano lekcijo layer love, ker je tako polna simbolike, ravno pravšnje za začetek njune skupne poti – z mojega stališča, seveda.

V posvetilu je pisalo: Zdaj že ptički čivkajo, da vama sloni želimo veliko ljubezni.

In še zahvala našim puncam, ki so dale par finih nasvetov za pikice na i. Brez njih mi ne bi uspelo tako, da je bil celo Slovon zadovoljen.

This is my last Layer Love lesson, on wood base. I’m going to ask Julie if I graduated from her course now. I hope that I wasn’t a difficult student and that she’ll like what she sees. I really like the finished product but I have to admit that it took a lot of criticising and advising people around me to get it to this point. I was ready to declare it finished many steps ago and it didn’t have the same impact then. Thank you all, guys, critique is harder to take than praise, but I cherish it anyway because it makes me grow and be better.

I gave this painting (am I allowed to call it that?) to a dear friend yesterday as a wedding present with following words: Even the birds are twittering on the rooftops, that we, the Ephelants (slovoni), wish you all the love in the world.

Še o lučkah

Ti dve ste že videli:

Z drugo varianto sem bil res zadovoljen – dokler je nisem natisnil. Naš mali tiskalniček (ki je res el-cheapo varianta) je črno potegnil v zelenkasto in od takrat mi tudi črno-črna (na zaslonu monitorja) ni več všeč. Vse skupaj je nekako prehladno za trgovino s svetili :(

Pa sem se vrnil k eksperimentiranju. Sprehodil sem se skozi razne monokromatske prednastavitve, ki jih imam pospravljene v Lightroomu, in na koncu pristal pri antique grayscale, sivinski varianti z rjavkasto-rumenimi podtoni.

Spotoma sem opazil zanimivo svetilko v ospredju trgovine, malce levo od sredine slike, ki na originalnem posnetku edina izstopa, malo zaradi poslikave, malo zaradi nerumenosti. Pa sem jo skopiral iz originalne slike v to obdelano. Da rezultat ni popolnoma dolgočasen.

Zdaj sem pa res zadovoljen. Mogoče.

Naša mala hiška

2001 – 2003

Zaljubila sva se v šarmantno hišo v srednjih letih (približno 45 jih je imela takrat), z balkončkom …

… vrtom …

… in zaraščeno južno stranjo.

Notranjosti raje ne kažem. Temno, starinski razpored prostorov (en kup sob je bil prehodnih – v drugo sobo se je prišlo samo skozi prvo), nizka in majhna okna (pod leseno ploščo je bila preklada, pod njo škatla za roleto in šele nato okno), stari zidovi … Še dobro, da sva videla, da se jo da preurediti v lepo bivališče.

Potem smo pa začeli. Pritličje je bilo kar uporabno, zato smo tam samo malo podirali in premikali stene. Nadstropje pa smo popolnoma predelali …

Zanimiv je bil občutek, ko si prišel v prvo nadstropje, na svež zrak.

Ko je dobila novo streho, je bila takoj lepša.

Potem pa še nova okna! Nisva vedela, kaj naredit s tistimi nizkimi starimi okni, pa sva na obisk povabila arhitekta, ki je zadevo samo pogledal in rekel: »Francoska okna!«

In res so super.

Podrli smo drevesa na južni strani. Ostala je samo češnja, ki se je na zgornji sliki ne vidi. Drevesa so zamenjali grmički in trava.

Tudi stebrov okoli vrta ni več. Nimamo kur, da bi rabili ograjo okoli zelenjave.

Za zaključek smo razširili balkon na celo širino hiše.

Potem … potem je pa šest let vse skupaj mirovalo. No, notri sva naredila marsikaj, hiša je bolj ali manj dokončana, le zgornja kopalnica nam še manjka (o tem več jutri).

2009

Letos pa se je končno spet začelo dogajati. [Saj bi se že prej, pa ni bilo evrov.] Prišla je balkonska ograja …

… pa ograjce za okna. Spodnji okni dobita štenge na vrt, zato sta brez ograje. Ograjce so zavite, ker …

… se končno dela tudi izolacija!

Oziroma se je delala. Ponucali so ves material, kar so ga pripeljali, potem je pa zmanjkalo. Menda je crknil stroj v Nemčiji, od kjer furajo izolacijo. In ker se v sodobnem svetu s sprotno proizvodnjo nikomur ne splača imeti skladišč, je zmanjkalo tervola po celi Sloveniji. Zdaj menda fabrika spet dela, samo do nas še ni prišlo nič :(

Se je pa prikazal človek, ki je izmeril okna za police. Menda bodo tu v sredo. Yeah!

In oglasil se je en drug človek, ki je izmeril okna za senčila. Double yeah! [Senčila (rumena) pridejo na zunanjo stran oken namesto rolet/žaluzij. Nekako je to edina zadeva, ki je majhna in ni v napoto. Tudi škatla z rolojem je mičkena. Bom pofotkal, ko bo zmontirano.]

Še vedno pa ni tretjega človeka, ki naj bi naredil tlak na balkonu in v vetrolovu. Eh, enkrat bo že prišel :(

Svet se pa vrti [77]

Via »Stair porn« – ampak meni jaz nisem padel dol zaradi stopnic, ampak zaradi cele bajte. Veliko slik na prvi povezavi levo spodaj. www / vir
Lučke iz buč. www
Na papirnatih zobnikih se leti najtiše … Video. Dva, pravzaprav. www / vir
Nathan Sawaya je iz legic sestavil čelo. Votlo, s strunami, menda igra – žal pa se ga nikjer ne da slišati :( www / vir
Naredi sam reciklaža: lestenec iz obešalnikov. [Mimogrede, če ima kdo toliko odvečnih obešalnikov, da bo začel delat lestence, naj se mi javi – jih bom odpeljal in uporabil v naši garderobi.] www / vir
Agencija TWBA \ Santiago Mangada Puno je »zagrešila« serijo plakatov, na katerih so »rože«, ki so v resnici pljuskajoča barva. Trdijo, da ni bilo nobenega fotošopanja in je vse nastalo v fazi snemanja. Face. www / vir
Anthony Roussel, draguljar, izdeluje prstane iz plute in lesa. Večslojno in uau! www / vir