06. september 2009

Ljubljanski vrh

Jesen se že bliža …

lastovice

… meni se pa še kar kolesari. Danes sva se z M. odpravila na Ljubljanski vrh. [To je krtina južno od Vrhnike, ki ima na vrhu vojaški radar. Mogoče ste jo že kdaj opazili – na vrhu ob sončnem vremenu srebrno sije krogla, ki ščiti radar.]

Zjutraj je bilo najprej megleno, potem je bilo megleno in ob devetih je bilo še vedno megleno, četrt ure kasneje, ko sva že pripravila bicikle in vse ostalo, pa se je Ljubljanski vrh že pokazal iz megle. Tudi radar se vidi.

Ljubljanski vrh

Tokrat je bilo bolj malo ogrevanja – nekaj kilometrov po dolini in skozi Verd, potem je bilo pa treba že zaviti v hrib. In to na en grd makadam, strm makadam, gruščast makadam, po katerem je šlo skoraj več nazaj, kakor naprej [poetično pretiravanje] in je bilo treba vsakih sto metrov počivati [to je pa čista resnica]. Ko sva prišla do mosta nad železniško progo, sva bila že pošteno utrujena …

nad železnico

… in segreta, zato se je vetrovka iz mojega hrbta preselila na balanco.

vetrovka na balanci

Pot je šla še kakih 200 metrov strmo navzgor, potem se je pa klanec le unesel in začelo se je počasno a ne pretežko vzpenjanje po – sicer menda zaprti [a se na to nisva ozirala] – gozdni cesti.

gozdna cesta zaprta!

Pot je bila sicer gozdna in zelo nerazgledna, a enkrat se je le odprl krasen pogled na barje, ki so ga takrat še pokrivale meglice.

barje barje

barje

Rinila sva v hrib, potem na dolgem spustu izgubila sto metrov višine [mamu jim, zakaj hudiča ne naredijo ceste tako, da bi se konstantno dvigala] in na celi poti videla le eno zanimivost.

gozd

Indeed. A ni očitno?

Čisto na vrhu naju je pričakala železna ograja, ki se začne že daaaaleč stran od radarja, zato se le-tega sploh ne vidi. Škoda. Osem let nazaj je bilo menda še vse odprto, ampak takrat jaz še nisem kolesaril po vrhniški okolici :(

Primož pred ograjo

Je bil pa zato z zadnjega ovinka pod vrhom krasen razgled. Videla sva Koreno  (v centru spodnje slike), cilj prejšnje ture

Koreno nad Horjulom

… in skoraj celo Ljubljansko barje. Vrhnika čisto levo, Ljubljana desno, že malo izgubljena v meglicah. Kaj je pa z nebom, pa ne vem – PTGUI je zadevo čudno sčaral skupaj. [Kasneje: Zmanjšal sem saturacijo modrozelene in modre in zdaj je videti bistveno bolj.]

Ljubljansko barje

Vzpon je bil naporen, za 14 kilometrov sva porabila dve uri, je bil pa zato spust fantastičen. Zavila sva na krajšo in bolj strmo pot direktno na Verd in za natančno 500 m višinske razlike porabila malo čez 15 minut.

pot
višinski profil

Vsega skupaj je bilo 24 kilometrov, 515 m višinske razlike, 695 metrov vzponov. Dve uri čiste vožnje in ena ura počitkov (vključno s 20 minutno pavzo za malico in fotografiranje na vrhu). Spodobno naporno in zagotovo najtežja tura, kar sem jih naredil v okolici Vrhnike. GPS podatki so kot navadi naloženi na GPSies.com.

Za konec pa pomembno obvestilo. Lastnika registrske tablice LJ 89-6EZ obveščam, da tablica še vedno leži ob zadnjem ovinku, tik pod vrhom.

tablica

---
[Slike so zaščitene z licenco Creative Commons. Polna velikost je dobavljiva na zahtevo.]

4 komentarji:

  1. Uf, pridna...
    Posluši, saj vem, da ni ravno na mestu, ma bom kar vprašala. Kaj oblečeš za tak "izlet"?
    Samo kolesrsko majico in čez vetrovko? Kakšna vetrovka je to?

    OdgovoriIzbriši
  2. Zakaj pa ne bi bilo na mestu? Oblečene sem imel kratke kolesarske hlače, kolesarsko majico s kratkimi rokavi in čez vetrovko. Ena taka čisto navadna, "plastična" zadeva, ki menda diha, v praksi pa ne najbolj.

    M. je imel pa namesto vetrovke kolesarsko majico z dolgimi rokavi (a.k.a. "windstopper") in se je prav fino počutil v njej, niti slačiti se mu ni bilo treba.

    OdgovoriIzbriši
  3. eh, jaz še vedno ne ločim, kaj je to wind stopper in kaj softshell...
    Sicer pa, vsak mora sam pogruntat, kaj mu najbolj paše, ne?

    OdgovoriIzbriši
  4. Božanska fotka, tista ta prva: like a bird on wire!

    OdgovoriIzbriši

reklame