Novoletni sejem na Vrhniki

je bil totalen podn. Čisto razočaranje. Deloma nad ljudmi, večinoma nad organizacijo.

Ne razumem človeka, še posebej ženske, stare med 25 in 60 let, ki gre mimo stojnic in jih sploh ne pogleda. Ne vidi. Se ne ozre. O tem, da bi se ustavil, ne bi niti sanjali. Ne govorim o tem, da bi se ozrli z druge strani trga na stojnice, se odločili, da jih ne zanimajo, in odšli. Ne, govorim o tem, da se sploh ne ozrejo. Niti od daleč, kjer ni nevarnosti, da bi kdorkoli od njih pričakoval, da bodo kaj kupili. Opazovala sem žensko, učiteljico, ki je prišla s parkirišča, prečkala vogal do vhodnih vrat Mercatorja, prišla iz Mercatorja in odšla nazaj na parkirišče in v avto, ne da bi sploh pogledala po celotnem trgu. Od takega profila človeka jaz nekako pričakujem, da se zanima za svet okoli sebe vsaj toliko, da s pogledom prizna njegov obstoj. Očitno sem zelo naivna.

Da se razumemo, iz mene ne govori samo razočaranje nad neustvarjenim prometom. Konec koncev je bila zame odločitev, da najamem stojnico, pomembna bolj zato, da predstavim svoje delo sokrajanom. Glede na to, da imam v lasti 50% podjetja, natanko vem, kaj pomeni preživeti. In se zavedam, da bi od prodaje voščilnic in nakita kvečjemu stradala.
Zato je to le moj hobi, ročno delo jemljem predvsem kot sprostitev in način, kako ljudem okoli sebe pokažem, da jih toliko cenim, da razmislim, kaj bi jim bilo všeč. Da jim pokažem, da se mi zdi v današnjem svetu pomembneje vzeti si zanje čas in razmislek, kot pa nekam v tri dni zapravljati denar za morda nepotrebno navlako. Ali je “navlaka” še vedno “navlaka”, če si jo izdelal s srcem in dobrimi mislimi za prejemnika?

V glavnem, hotela sem povedati, da nisem tako zelo razočarana zaradi tega, ker danes nisem nič zaslužila. Razočarana sem zato, ker večine Vrhničanov očitno ne zanima, kaj se okoli njih dogaja. Sploh. Niti malo. Absolutno nič.
Še najbolj pa sem razočarana nad organizacijo vrhniškega TIC-a. Pravzaprav bi morala reči nad neorganizacijo. O tem bosta v naslednjih dneh, dokler je izkušnja še sveža, zagotovo slišala tako direktor Zavoda Ivan Cankar kot župan.
Stojnic je bilo na novoletnem sejmu letos menda šest. Baje jih je bilo do pred nekaj leti tudi po 100. V čem je keč? Pravijo, da v zamenjavi vodstva. Bi kar verjela. Jaz sem čisto slučajno izvedela, na kakšen način se sploh prijaviš, da boš prodajal na stojnici. Večina Vrhničanov, s katerimi sem govorila, sploh ni vedela, da je Miklavžev sejem bil. Eno obvestilo sem slišala po radiu. Jaz radia tudi sicer ne poslušam, razen zjutraj kakšne četrt ure in ko sem v avtu. Plakata nobenega. Koliko bi jih pa stalo, da bi oblikovali dva plakata za na osnovni šoli? Za pred kakšno trgovino? Na vhodih na Sodnijski trg ni bilo niti ene table. Seveda ni nihče, ki ni nameraval prav v tamali Mercator na Sodnijskem trgu, po naključju stopil nanj. Zakaj bi človek sploh hodil na Sodnijski trg? Dopoldanska predstava klovnese in božička je odpadla (bojda zaradi bolezni). Popoldne se je na nastop pripravljal čarovnik. Za koga je pred kakšno uro nastopal, ne vem, saj so bili na Sodnijskem trgu, ko smo pol ure prej stojnico podirali, ker so vsi ostali že odšli: 2 gasilca, direktor TIC-a, električar. Razen električarja so vsi stali pri “stojnici” s kuhanim vinom. Hmnja.

Stojnica je bila podobna kot zadnjič. Samo da sem tokrat vedela, da lahko nanjo pritrdim še vrvico za razstavljanje voščilnic.

Tako, ostane mi le še prijetni del sejma – stojnico je prišla pogledat Tjaša, ki je prinesla polno škatlo štirih sort piškotov. Slovonu so se tako zasvetile oči, da jih je moral par pojesti, še preden jih je pofotkal. Ampak ne vem, s katerim fotičem.
Prišla pa je tudi Pika z družinico in moram reči, da se nobenemu od njih ne poznajo ne tečnoba in ne leta, prav cartkani so.